Kennedy po lobotomiji
 hčer skril pred javnostjo

Zaradi zdravstvenih težav, ki so bile najverjetneje posledica neustreznega poroda, jo je družina skrivala pred javnostjo in zapirala v različne ustanove, novi biografiji pa razodevata še, da je Rosemary Kennedy, najbolj skrivnostna članica razvpite politične rodbine, pri 23 letih doživela tudi lobotomijo – saj se je njen oče bal, da bo zanosila in osramotila ugledno družino.

Tako zatrjujeta avtorici Elizabeth Koehler-Pentacoff in Kate Clifford Larson, podatke pa naj bi pridobili iz sicer strogo varovanih arhivov in od nune, ki je delala v katoliški ustanovi v Wisconsinu, v kateri je uboga Rosemary preživela kar pet desetletij – kljub duševnim tegobam in izobčenju iz družine je živela častitljivih 86 let, umrla je naravne smrti 2005. Žalostno usodo naj bi ji zapečatila medicinska sestra ob rojstvu 1918., kažejo podatki: njena mati Rose Fitzgerald Kennedy je tudi tretjega otroka od skupno devetih in prvo hčer rodila doma, zdravnik pa je prispel šele dve uri po prvih popadkih. Medicinska sestra ji je v strahu, da sama ne bo zmogla opraviti poroda, svetovala, naj tišči noge skupaj in naj nikar ne potiska, a Rose je bila pri tem seveda nemočna: medicinska sestra je zato z roko segla v porodni kanal in otroku preprečila izhod, zaradi česar je bila deklica predolgo brez kisika.

Možganske poškodbe so bile neizogibne, so pozneje ocenili zdravniki, Rosemary pa je že v prvih letih življenja pokazala zaostanek v razvoju, kar je bilo za politično usmerjeno rodbino nesprejemljivo. Najstarejša hči je bila nerodna, glasna in mnogo manj nadarjena kakor njeni sorojenci, so opisovali starši, ki so si na vse pretege prizadevali, da bi deklico skrili pred javnostjo. Rosemary je zrasla v izjemno privlačno žensko, ki se je zavedala svojih čarov in lepote ter poželjivih pogledov številnih moških v svoji okolici; zapisi kažejo, da je kot mladostnica pogosto ponoči odtavala od doma in se zapletala v tvegana razmerja, strah, da bo zanosila, je starše spravljal ob pamet.

Po operaciji odvisna od pomoči drugih

Rosemary je s svojo neposlušnostjo in izbruhi trme ter nasilja jezila tudi učitelje v internatih, ki jih je zaradi nesprejemljivega vedenja pogosto menjavala, oče Joseph st., veleposlanik na Otoku, je zato začel iskati rešitve za hčerino zdravje. Ko je izvedel za operacijo, ki da je še v povojih, a zelo obetavna, se je o posegu posvetoval z družino, toda hči Kathleen je bila po raziskavi odločno proti: to ni za našo Rosie, je pribila, in čeprav se je mati strinjala z njo, je oče vendarle sklenil speljati lobotomijo. Ta je šla po zlu, kažejo zapisi: Rosemary, ki je prej občasno delala celo kot učiteljica, je prenehala govoriti, njeno gibanje je bilo povsem ohromljeno, do konca življenja je bila odvisna od pomoči drugih. Da bi zakril sramoto, jo je okrutni oče zaprl v katoliško ustanovo, družini pa še dvajset let skrival vzroke za hčerkino nenadno poslabšanje. Da se ji je pripetila nesreča, je bila prepričana mati, sorojenci pa so menili, da se je nemirna Rosemary zaradi medijskega vrveža, ki je vse bolj oblegal odmeven klan, odselila na svoje in se zaposlila v šoli za invalidne otroke.

Žalostna resnica je pozneje šokirala in pretresla vso družino, Rosemaryjino zdravje pa se je presenetljivo postopoma izboljšalo, tako da je v jeseni življenja redno obiskovala domače. Rada je plavala, igrala karte in se sprehajala, zavedala se je tudi svoje lepote, za katero je izjemno rada prejemala poklone, so jo opisovali sorodniki, toda starševske ljubezni ni bila deležna nikoli; še več, njena mati je med nekim intervjujem v sedemdesetih celo jadikovala, češ, zakaj ji je Bog odvzel tri čudovite sinove in pustil nesposobno hčer.