GROSSETO – Kapitan strahopetec, ta hip najbolj osovražen Italijan, med odmevnim sojenjem vztrajno zavrača vsakršno krivdo za pomorsko tragedijo 13. januarja lani, v kateri je umrlo 32 ljudi: po novem trdi, češ da ni med prvimi zapustil ladje, temveč da je v rešilni čoln – padel!
Krivdo vali na indonezijskega krmarja
Obtožnica 52-letnega Francesca Schettina bremeni uboja, povzročitve nesreče in malomarnega ravnanja, potem ko je razkošna potniška ladja nasedla na čereh ob otočku Giglio: takrat je namreč kapitan, namesto da bi usklajeval reševalno akcijo in pomagal pri evakuaciji, preprosto zapustil Costo Concordio in se varno zapeljal na toskanska trdna tla. A zgolj ponesreči, zatrjuje obtoženec, ki zdaj trdi, da je v rešilni čoln med kaosom preprosto padel in v njem obtičal, v temi pa je spregledal lestev, prek katere bi lahko splezal nazaj na krov. Ko je pristal na Gigliu, pa je sklenil, da bo reševalno akcijo pravzaprav učinkoviteje vodil z obale, je še pojasnil. Še vedno vztraja, da za usodni trk nista bili krivi njegova slaba presoja in plovba preblizu obale (Schettino naj bi po naročilu svojih nadrejenih iz družbe Costa Crociere postregel z drznim manevrom, ki pa se je tragično izjalovil), temveč naj bi indonezijski krmar površno razumel njegova navodila, odgovornost pa naj bi po njegovem morali nositi tudi kartografi, češ da skalovje, ki je razparalo Costo Concordio in ji pustilo sedemdesetmetrsko brezno, skozi katero je potem nezadržno začelo vdirati morje, ni bilo označeno na nobenem od zemljevidov ali navigacijskih sistemov. In seveda, zanika tudi, da naj bi bil med usodnimi minutami s privlačno Moldavko namesto ob krmarju.
Žrtve pozabljene? Sodna dvorana sameva
Kljub napovedim, da bo koncertna hala v Grossetu, ki bi v nasprotju s sodno dvorano lahko gostila do tisoč besnih svojcev, novinarjev in radovednežev, med procesom pokala po šivih, prve dni sojenja tako rekoč sameva: v njej odmevajo le glasovi sodnika, tožilcev, obrambe in obsojenca, nekaj predstavnikov medijev in gledalcev, javnost pa se zgraža, češ da bi morali uvodnim besedam prisluhniti tudi drugi obtoženci. Peterica, ki nosi odgovornost v imenu sporne potniške linije, se je namreč pogodila za nižjo kazen in se bo po vsej verjetnosti tudi izognila zaporu, medtem ko Schettinu še vedno grozi do dvajset let za zapahi. Svojo pravico zahtevajo tudi prebivalci otoka Giglio, ki mu grozi ekološka katastrofa in ki ga že več kot leto dni oblegajo radovedneži ter si ogledujejo razbitino, ki se počasi, a vztrajno seseda vase. Otočani menijo, da jim pripada osemdeset milijonov evrov odškodnine, predvsem za izpad turističnega prihodka in neznosen hrup ter gnečo, čeprav nekateri podatki kažejo nasprotno. Ladijska razbitina na sicer mirno obalo priteguje trume radovednežev, ki pridno polnijo obalne kavarne, restavracije in nastanitve ter polagajo cvetje pred spomenikom 32 žrtvam – dva hotela, najbližje kraju tragedije, pa sta napolnila vse sobe do konca leta, v njih bo namreč prebivalo 400 potapljačev, inženirjev, delavcev in vodij projekta odstranjevanja Coste Concordie.
Velik podvig, ko naj bi razpadajočo ladjo dvignili in prenesli na kopno, kjer naj bi jo potem varno uničili, strokovnjaki načrtujejo jeseni, imajo pa samo eno možnost, da morje rešijo neznanske nesnage, saj namreč grozi razlitje velike količine čistilnih izdelkov, plesnive hrane in odpadnih voda. Svojci dveh žrtev, katerih trupel niso nikoli našli, pa trepetajo, da bi se posmrtni ostanki utegnili skrivati nekje na nesrečni ladji, ki bo končala na odpadu.