Grenlandija, največji otok sveta, spet postaja vse bolj zelena. Tako je bilo tudi v vmesni vroči dobi srednjega veka, ko so skrivnostni deželi gora in ledenikov dodelili ime zelena dežela. Sledila je ledena doba, ki je prizadela vso Evropo, ni bilo letin, širile so se bolezni ter sledili punti in vojne. Z novimi postopki analize sedimentov so vztrajni ameriški in angleški znanstveniki sestavili klimatsko razglednico zadnjih 5600 let, vse do nenadnega in znatnega padca temperature, v to obdobje spada tudi še nepojasnjeno izginotje grenlandskih Vikingov, pravi William D'Andrea z univerze Brown na Rhode Islandu. Opozarja, da smo podobno hitrim podnebnim spremembam priče prav zdaj. Prvi naseljenci naj bi dosegli Grenlandijo že okoli leta 2500 pred Kristusom, ob prvi močni ohladitvi leta 850 pr. n. št. so jih zamenjali Dorseti, tem je postalo premrzlo okoli leta 50. Skoraj tisočletje je ostal otok neobljuden, okoli leta 980 pa so se pojavili prvi Vikingi, ki so na južni in zahodni obali ustvarili niz kolonij.
Kaj bo razkril led?
Arheologi v času pospešenega tajanja arktičnega ledu upajo, da bo kopna zemlja razkrila do nedavnega v večnem snegu in ledu skrite sledi Vikingov, ki so pred stoletji izginili neznano kam. Mnogi namreč menijo, da niso bili toliko trmasti ali prevzetni, da v skrajni sili ne bi preživeli s pomočjo rib in tjulnjev. Ko so jih začeli iskati, niso našli ne pokristjanjenih ajdov ne morebitnih upornikov, v snežni divjini so nekaj časa preživeli le predstavniki divjega goveda ter drobnice. Tako je leta 1361 poročal norveški duhoven Ivar Bardarson, ki se je odpravil v ledeno deželo, da bi se na lastne oči prepričal o usodi svojih izginulih ovčic. Naletel je le na domnevne staroselce, Inuite, ki pa so na Grenlandijo prišli verjetno šele za Vikingi. Morda je celo domneval, da je sledil večji spopad, ki je izbrisal trdožive Skandinavce. Našel je nepoškodovana naselja, v naglici zapuščena naselja, ostanki so pričali, da so zadnji ljudje tam prebivali v veliki stiski in pojedli celo pse. Očitno jim je pošla tudi kurjava …
Peljal jih je v pogubo in novi svet
Legende in epi pripovedujejo ter ugibajo o vzponu in padcu skandinavske civilizacije. Kruti bradati možje s severa so prodrli vse do Sredozemlja, s hitrimi čolni so jadrali in veslali po rekah in osvojili tudi velika evropska mesta. Njihov vpad se je začel slabega pol tisočletja po padcu hunskih jezdecev božjega biča Atile. In okoli leta 980 naj bi Rdeči Erik, iz domovine pregnani kruti pobijalec, prispel onstran Atlantika do Zelene zemlje. Že takrat je bil ogromen otok prepreden z orjaškimi ledeniki, le na jugu je bilo več zelenih dolin in pobočij, kar jim je omogočalo pašo in poljedelstvo. V nenavadno toplem obdobju srednjega veka naj bi se na otoku naselilo okoli 6000 Vikingov. Zgradili so lesene hiše, spreobrnjenci tudi cerkve, krčili gozdove, lovili so karibuje in se zaradi dragocenih oklov lotili mrožev. Prodajali so jih po Evropi, kjer so Mavri zaprli poti do dragocene afriške slonovine. V zameno so dobivali les, steklo, žito in vino. Z začetkom male ledene dobe so stiki počasi usahnili. Dolgo smo lahko le ugibali, ali so res postali žrtve podnebne spremembe in izginili v ledeni puščavi. Raziskovanje severnega toka bo nedvomno še postreglo s presenečenji in dokončno ovrglo dogmo o Kolumbovem odkritju Amerike. Verjetno je tudi dejstvo domneva mnogo raziskovalcev, da so inuitska plemena dosegla grenlandsko obalo že okoli leta 1100.
So zavestno odklonili pomoč?
V sožitju s kruto naravo so bili prilagojeni mrzli klimi, živeli so od rib, kitov in tjulnjev. Verjetno so se spopadali z Vikingi, nova dognanja pa dopuščajo tudi mirno sožitje, celo naklonjenost. A Vikingi in Normani očitno niso hoteli prevzeti njihovih navad, čeprav je bilo morje takrat polno rib, kmetje so raje umirali od lakote in mraza. Leta 2005 je zagnani raziskovalec Jared Diamond izdal knjigo o samouničenju te civilizacije, vendar ima tudi njegova zgodba luknje, marsikaj govori o drugačnem toku zgodovine, še posebno ker v grobovih niso našli mladih ljudi in tudi cerkvene zakladnice so bile prazne. So se tisti, ki so ostali pri močeh, pravočasno odpravili naprej proti zahodu? Jette Arneborg iz Köbenhavna je z ogljikovimi izotopi skrbno proučevala najdena okostja in ugotovila, da so v sredini 14. stoletja mnogi iz vikinške kolonije prešli na ribe in tjulnje. Raziskovalec Pat Sutherland je prepričan, da se je večina odpravila naprej proti kanadski Arktiki. Na Baffin Islandu je res odkril sledi naselbine, ki bi jo lahko že okoli leta 1300 postavili Vikingi. Novembra je zgodbo objavil v priljubljeni reviji National Geographic, a kmalu zatem je izgubil službo v kanadskem muzeju civilizacij.
