Čeprav je za Kraljevino Jugoslavijo veljalo, da je bila revna in nerazvita država, naj bi pred drugo svetovno vojno Narodna banka Kraljevine v Beogradu skrbela za neverjetnih 84.574 kilogramov čistega zlata, piše beograjski B92. V zapiskih dolgoletnega jugoslovanskega pomočnika ministra za finance Dušana Jakovljevića je mogoče prebrati tudi, kam in kako je zlato tik pred začetkom vojne zbežalo na vse konce sveta. Bilo je vojaški plen ustašev in Italijanov; nekaj kovčkov je našla Ozna, precej pa ga je le končalo v žepih članov pobegle kraljeve vlade in družine.
Londonski trezorji
Vojni vihri in nesposobnim oblastem navkljub se lahko spremlja sled dobrega dela zlata. Neverjetno je, s kakšno natančnostjo so starojugoslovanski finančni magi pazili nanj. Knez Pavle, kraljev namestnik in brat kralja Aleksandra, ki so ga ustaši ubili v atentatu v francoskem Marseillu oktobra 1934, je izdal ukaz, da se nujno in takoj v Anglijo transportira večji del zlatih palic. Z ladjo Beograd je v največji tajnosti v Angleško banko prispelo 980 kovčkov, v katerih je bilo 3379 zlatih palic, tam pa jih je že bilo 225. Skupna rezerva takratne Narodne banke Kraljevine Jugoslavije v Angliji je torej znašala 44.886 kilogramov čistega zlata. Toda to je bila tvegana odločitev, kajti ko so nacisti prižgali vojni vihar 1. septembra 1939, je na Belem dvoru v Beogradu zazvonil zvonec za preplah, posebno potem, ko so Angleži zaradi napada Nemčije na Poljsko vojno napovedali Nemcem. V Beogradu niso računali na to, da se bo nemška vojna mašinerija lahko tako hitro obrnila proti Angležem, zato so hitro iz zatemnjenega Londona, s precejšnjo paniko, 33,6 tone zlata prenesli v New York. S težkim srcem so preostanek, to je 11.203 kilogramov zlata, vseeno obdržali v podzemnih londonskih sefih. Narodna banka Kraljevine Jugoslavije je organizirala še dva transporta – maja in junija leta 1940 je bilo iz Švice, prek Aten, v New York poslanih še 344 kovčkov oziroma 14.168,16 kilograma čistega zlata. Pred bombardiranjem Beograda ga je bilo pri ameriški banki Federalne rezerve za 47.851,67 kilograma.
Depozit v Brasilio
Ko je marca 1941 vlada Cvetković-Maček pristopila k trojnemu paktu, so previdni oblastniki tik pred podpisom pogodbe z Nemčijo, 18. marca 1941, prodali 20 ton zlata. Tako pridobljeni denar – 11,225.000 ameriških dolarjev – pa so spet deponirali, in sicer v Brasilio! Iz Beograda, v katerem je ostalo še okrog 19 ton zlata, ga je bilo prek Aten do ZDA poslano še nekaj manj kot 10 ton. Tako ga je bilo zunaj meja države več kot 53 ton; pred zlomom države aprila 1941 je v njej ostalo 10.703,41 kilograma dragocene kovine. Torej, od skupaj skoraj 85 ton, kolikor jih je bilo leta 1939, je v državi ostalo le 10,7 tone. Od tega je bilo 9611 kilogramov pospravljenih v podzemnih betonskih trezorjih pri mestu Užice v Srbiji; preostanek, 1089 kilogramov, pa je bil deponiran v trezorjih podružnice Narodne banke v Sarajevu. Tedanji finančni minister, Hrvat Juraj Šutej, je 7. aprila 1941 ukazal, naj se 204 kovčki zlata iz Užic prenesejo v Mostar. Ko pa je bila v Zagrebu 10. aprila 1941 razglašena NDH, so jih hitro prestavili v črnogorski Nikšić in skrili v jamo Trebjesa. Niti tu niso dolgo ostali, že 15. aprila so bili na letališču Krapino polje, da bi se jih spravilo v tujino. Zlato, ki je ostalo v Sarajevu, so zaplenili ustaši. Na letala pa so zaradi njihove majhne zmogljivosti spravili le 14 kovčkov (674 kilogramov). Vlada je vzela osem kovčkov (385 kilogramov), generali pa šest (289 kilogramov). Prebežniki so najprej zbežali v Grčijo, potem pa v ZDA. Po ugotovitvah reparacijske komisije po drugi svetovni vojni naj bi od 84.574 kilogramov v lasti takratne FNRJ ostalo 49.033 kilogramov zlata.