Kako so presekali severni tečaj

Sanje pisatelja in vizionarja Julesa Verna o Nautilusu, podvodnem plovilu z izjemnimi lastnostmi, so se uresničile z ameriško jedrsko podmornico, ki so jo porinili v morje 21. januarja 1954. Seveda so jo imenovali Nautilus, bila je druga ameriška podmornica s tem imenom, na oplati je kot botra steklenico šampanjca razbila Mamie Eisenhower, prva dama ZDA. Splovitev je eno, dejanska plovba drugo, a bil je čas hladne vojne. Američanom se je mudilo, že januarja 1955 je Eugene P. Wilkinson, prvi poveljnik USS Nautilus (SSN 571), po radiu sporočil zgodovinske besede: »Plovemo na jedrski pogon.«

Jedrska podmornica Nautilus je bila osnova za poznejše, dosegala je rekord za rekordom, globina, hitrost, čas bivanja in prepeljana pot pod morjem itd., sodelovala je na manevrih, vendar nikoli ni opravila nobene prave bojne naloge. Bila je poskusno in propagandno plovilo, tudi v okviru ameriške sredozemske flote. Njene naslednice so najmočnejše orožje, kar ga premorejo armade, na njih je vkrcanega polovica vsega jedrskega orožja, ki ga, nevidne in neslišne, od daleč, z neznanih lokacij lansirajo z balističnimi ali vodenimi izstrelki.

Za svetovno javnost je bila operacija Sončni žarek, plovba pod ledom skozi točko severnega Zemljinega tečaja, največji podvig podmornice Nautilus. Sovjetom in Moskvi pa je dala misliti. Nautilusu je uspelo v tretje, vsem odpravam je poveljeval kapitan fregate William R. Anderson, izvrsten podmorničar in veteran druge svetovne vojne. Ko ga je med prvim poskusom kapitan Less Kely, poveljnik spremljajoče podmornice Trigger, vprašal, kako daleč na sever se odpravlja, je Anderson odgovoril: »Šli bomo tako daleč, da bomo lahko govorili s svetim Miklavžem.«

Vendar ni bilo nič, ko so prečkali Beringov preliv, so v Čukotskem morju zašli v ledeno past, morali so se vrniti. Podmornico so opremili z dodatnimi navigacijskimi in drugimi instrumenti ter se vrnili na morje. Šestindvajsetega julija 1958 so se pri Aleutih dvignili na periskopsko globino, da bi preverili, ali so na poziciji, ki jo kažejo naprave, nato pa so se znova potopili in zapluli v Beringovo in nato v Čukotsko morje. V šestih dneh so prepluli 4640 kilometrov s povprečno hitrostjo 36,3 kilometra na uro, to je bila res rekordna podmorniška vožnja. Prispeli so do roba večnega ledu, pri rtu Franklin zaobrnili okoli njegovega roba in zapeljali v globoke vode Barrowe morske doline. Preden so spet izginili pod ledeno ploskvijo, je poveljnik Anderson skozi periskop uzrl za nekaj časa zadnji košček neba in zapisal: »Bilo je prijetno, jasno jutro s polno luno. Sonce je vzhajalo. Pihal je lahen južni vetrič.«

Hitrost so povečali na 33 kilometrov na uro in bili kmalu globoko pod pravim polarnim ledom. Manj kot 1800 kilometrov je pred njimi ležal severni tečaj, še 1300 kilometrov onkraj njega pa nasprotni rob plošče večnega polarnega ledu. Nautilus se potopil še globlje in pospešil na 35 kilometrov na uro. Instrumenti so kazali, da grebeni ledu segajo tudi več kot 30 metrov globoko, podmornica se jim je v polni vožnji pogosto približala na samo 40 metrov, z globokega morskega dna pa so se za ladijskim trupom stegovali tudi do 3000 metrov visoki podvodni vrhovi. Na nekem mestu so zavozili na plitvino, globina se je s 3800 metrov tako rekoč v trenutku zmanjšala na 900 metrov.

»Oblika teh podvodnih gora se je zdela neverjetno neravna in tako nenavadna kot kraterji na luni,« je zapisal kapitan Anderson. Na geografski širini 83 stopinj in 20 minut so prešli tako imenovani tečaj nedostopnosti, matematično središče plošče večnega ledu in zato tudi najbolj nedostopno točko na Arktiki. Skoraj nihče ni spal, veliko jih je molilo. Kljub napetosti je vladala obešenjaška vedrost, eden od članov posadke je predlagal, naj Nautilus na tečaju petindvajsetkrat obrne v krogu. Tako bi bil prva ladja, ki bi obkrožila Zemljo nepretrgoma petindvajsetkrat. Podmornica je delovala brezhibno.

Napočil je dan 3. avgusta, ob desetih so prešli 87. vzporednik, nad njimi je bila ledena pustinja, ki so jo neusmiljeno bičali polarni vetrovi.

Po še nekaj urah vožnje so se povsem primaknili najbolj severni točki planeta. Posadka se je zbrala v jedilnici. Po zvočnikih se je oglasil poveljnik: »Moštvu. Govori kapitan. Do tečaja imamo še natanko 630 metrov. Ko se mu približujemo, se v tišini zahvalimo za srečo, ki smo jo imeli med tem pomembnim potovanjem. Naše molitve naj bodo posvečene trajnemu miru na svetu in svečana zahvala tistim, ki so bili pred nami, pa naj so zmagali ali bili poraženi.« Tišina.

Nato spet poveljnik: »Mirno! Deset... osem... šest... štiri, tri, dva, ena. Cilj! Tretjega avgusta 1958. Čas 23.15. Za Združene države in vojno mornarico Združenih držav, severni tečaj.«

Na vrhu gore je šele polovica poti

Moštvo je navdušeno vzklikalo, krmar Tom Curtis, ki je nepremično stal ob krmilu, je Andersonu povedal, »da so prišli tako blizu, da so se ga dotaknili«. V jedilnici so pripravili in pojedli severnotečajni kolač Panopo, kar je pomenilo od Pacifika do Atlantika preko severnega tečaja, nekdo se je oblekel v svetega Miklavža in bentil, zakaj mornarica zunaj sezone vdira v njegovo kraljestvo.

Vse je bilo čudovito, a treba se je bilo še vrniti. Ko prideš na vrh gore, je to šele polovica poti. Prva naloga je bila sporočiti poveljstvu in Beli hiši, da jim je uspelo. Dogovorjeno je bilo tudi sporočilo: Nautilus 90 severno. Vendar ga niso mogli oddati, led nad njimi je bil predebel. Čez čas so se znašli pod odprtim morjem, vodo brez ledu. Nautilus se je dvignil na površje, navigatorji so s sekstanti potrdili, da so tam, kjer so mislili, da bodo po podatkih ladijskega žiroskopa. Potem ko so prevozili 2928 kilometrov in bili 96 ur pod ledom, so se samo za dva kilometra oddaljili od načrtovane smeri.

Nautilus je poskušal navezati stik z Washingtonom. Ni bilo odziva. Nato so oddali tako imenovani cirkularni klic: »Katerikoli radijski postaji vojne mornarice Združenih držav. Smo na neugotovljenem položaju z dvema pomembnima nujnima sporočiloma.« Spet nobenega odgovora. Po tišini, ki je bolela, je odziv priletel z Japonskega in nato še od drugod. In šifrirani stavek »Nautilus 90 severno« je v delčku sekunde opasal svet. Poslanstvo je bilo izvršeno, Nautilus je zaplul v domači mu Atlantski ocean, najprej je pristal v angleškem Portlandu. Za njimi je bilo 21 dni neprestane plovbe, prevozili so 15.000 kilometrov (8146 navtičnih milj), veliko večino pod ledom.

Poveljnika prvega plovila, ki je presekalo sicer v bistvu nepomembno in skoraj nedosegljivo točko Zemlje, je sprejel predsednik Dwight Eisenhower in ga odlikoval z redom legije časti, odlikovana je bila tudi podmornica. Morda najlepše in najbolj simbolično pa je darilo, ki ga je kapitan Anderson izročil admiralu Hymanu G. Rickoverju, ki je odredil odpravo na severni tečaj. Tudi in predvsem v dokaz, kaj zmorejo jedrske podmornice. Za darilo je Anderson potreboval prevozni in prenosni hladilnik, svojemu šefu je namreč prinesel velik kos polarnega ledu.