Jeleni hirajo tudi v Evropi

Prvič se je v Evropi pojavila zelo nalezljiva in za živali usodna bolezen, ki napada možgane. Znanstveniki opozarjajo, da lahko en sam primer poginulega divjega jelena, ki so ga odkrili, ustvari sum, da gre za obsežno infekcijo. Bolezen kroničnega hiranja naj bi bila omejena zgolj na vapitije (Cervus canadensis) in lose (Alces alces) v Severni Ameriki in Južni Koreji. Žal pa so 4. aprila raziskovalci objavili, da so bolezen našli pri severnem jelenu (Rangifer tarandus tarandus) na Norveškem. Prvič so to bolezen našli v Evropi in prav tako prvič je napadla novo vrsto živali.

Genetska mutacija blokira bolezen

»To odkritje zelo vzbuja skrb, še posebno za živali, to je zelo grda bolezen,« je pojasnila Sylvie Benestad, raziskovalka živalskih bolezni na Norveškem veterinarskem inštitutu v Oslu, ki je skupaj s kolegico Turid Vikøren bolezen diagnosticirala. Vprašanje je, ali je bil to osamljen in redek primer ali se je bolezen že razširila po Evropi, ne da bi to sploh opazili. »Podobna je prionski bolezni v Združenih državah in Kanadi, gre za tiho bolezen, ki jo zlahka prezremo,« je dodala Christina Sigurdson, patologinja s Kalifornijske univerze v San Diegu. Njej je v laboratorijskem poskusu uspelo dokazati, da lahko bolezen kroničnega hiranja okuži tudi severne jelene.

Skrivnostno poreklo

Tako kot bolezen norih krav in creutzfeldt-jakobova pri ljudeh je tudi bolezen kroničnega hiranja posledica prisotnosti nenavadno ukrivljenih celičnih beljakovin oziroma prionov, ki nato prisilijo sosednje beljakovine, da se prav tako narobe ukrivljajo. Te napačne beljakovine se začnejo kopičiti v možganih in včasih v drugem tkivu ter povzročajo izgubo teže, težave s koordinacijo in spremembe v vedenju.

Ni zdravila ali cepiva, bolezen kroničnega hiranja je vedno usodna.

Čeprav ni znano, da bi se lahko prenašala na ljudi, je med jelenjadjo in sorodnimi živalmi zelo kužna, saj se prion prenaša s slino, urinom in iztrebki.

Okužene živali so našli v več kot 20 ameriških zveznih državah in v dveh kanadskih provincah. Prav tako so jo našli v slini ujetih živali v Južni Koreji, ki je obolele živali uvozila konec 90. let za vzrejo na kmetijah. Okuženo žival so v Turidin laboratorij poslali znanstveniki z Norveškega inštituta za raziskovanje narave v Trondheimu. Odkrili so jo, ko so s helikopterjem sledili čredi severnih jelenov z gorskega območja Nordfjella na jugu države. Njihov cilj je bil ujeti samico in ji nadeti ovratnico s satelitskim oddajnikom. Ko so pristali, so odkrili bolno žival, ki se ni mogla premikati in je kmalu umrla.

Med obdukcijo jo je Sylvie testirala na prione, kar je del rutine. Na koncu je opravila tri teste, ki so potrdili prisotnost priona. »Zelo sem se prestrašila,« je povedala Sylvie, saj je v svoji dolgoletni raziskovalni karieri od kolegov iz Združenih držav in Kanade že večkrat slišala, kako zelo nalezljiva je ta bolezen in kako težko jo je omejiti.

Od kod je prišla?

Še vedno ostaja skrivnost, kako je zašla v norveško gorovje. Sylvie in Turid ne verjameta, da je prišla iz tujine. Sumita, da se je pojavila povsem spontano, mogoče gre za preskok bolezni z neke druge vrste, na primer ovac, vendar doslej takšnega primera še niso opazili. »Veliko vprašanje je poreklo bolezni kroničnega hiranja v Evropi,« je povedal Glenn Telling, strokovnjak za prionske bolezni Univerze v Koloradu. »Vse, kar vemo, je, da so jo našli na novi lokaciji. Ko se nekje pojavi, se je praviloma na tistem območju ne znebijo več.«