RADIOAKTIVNO

Jedla černobilska 
jabolka in preživela

Objavljeno 25. april 2015 17.17 | Posodobljeno 25. april 2015 17.17 | Piše: A. K.

Mlada Nemka z bizarnimi posnetki iz ukrajinskega Černobila postala spletna senzacija.

Meja med genijem in norcem je včasih resnično tanka. Takšen je tudi primer nemške mladenke, ki na spletnem portalu youtube objavlja nenavadne in za marsikoga skrajno nespametne posnetke norčij, za katere sama pravi, da so vse prej kot to. Trdi, da gre za zelo premišljeno ter z znanstvenimi dejstvi podkrepljeno početje.

Največ od vsega skupaj več kot šestdeset posnetkov je mlada študentka, ki medijem noče razkriti identitete, predstavlja pa se pod psevdonimom Bionerd23, posnela v okolici zloglasnega ukrajinskega kraja Pripjat. To mesto, ki so ga ruske oblasti po najhujši jedrski nesreči doslej, ko je 26. aprila 1986 razneslo reaktor v bližnji jedrski elektrarni Černobil, evakuirale, je vse do danes mesto duhov. Za nekatere pa pač vir navdiha.

Čeprav je postalo širše območje černobilske cone v zadnjih letih turistična atrakcija, je obisk prizorišča famozne nesreče mogoč pod vodstvom katere izmed tamkajšnjih turističnih agencij, ki jih vodijo vodniki z državnim potrdilom. Vstop na območje je namreč zaradi visoke koncentracije radioaktivnega sevanja odsvetovan, a za Nemko je mesto z imenom, ki marsikomu še danes nažene strah v kosti, pravi otroški peskovnik.

Bionerd23, samodeklarirana ljubiteljica znanosti in francoske znanstvenice iz 19. stoletja Marie Curie, prve Nobelove nagrajenke, ki je med drugim pravzaprav skovala besedo radioaktivnost, je namreč v enem izmed redkih intervjujev povedala, da jo je v Ukrajino sprva pritegnila želja po preverjanju stanja toliko let po nesreči, a se je v mesto, kot pravi, preprosto zaljubila.

Reaktorsko gorivo v rokah

Vendar so jo v zloglasni kraj ob ukrajinsko-ruski meji namesto znamenitosti ali morda lepote narave pritegnila vprašanja, povezana z znanostjo. In slednja je po njenem mnenju prav v primeru černobilske nesreče in tematike radioaktivnega sevanja marsikdaj žrtev neznanja in predsodkov. Kot pravi, jo privlači potrjevanje znanstvenih teorij v praksi – in na lastni koži – ter na drugi strani zanikanje praznoverja širših ljudskih množic.

V ta namen uporablja zelo ilustrativno metodo: vsa svoja početja posname s kamero in jih zatem objavi na spletu. Poleg objavljanja posnetkov, na katerih si dekle v žile vbrizgava radioaktivne spojine, z golimi rokami pobira eksplodirano reaktorsko gorivo ali pa si po rokah zliva vedro radioaktivnega živega srebra, kar po škodljivosti, mimogrede, primerja z eno pokajeno cigareto, o svojih podvigih piše na številnih spletnih forumih in blogih.

Svoj znanstveno podkrepljeni, racionalni in sproščeni poročevalski slog pogosto začini s trpkim humorjem. Z njim si je študentka, ki skrivanje svoje identitete pojasnjuje z besedami, da ime znanstvenika ni pomembno, saj da njegovo delo govori samo po sebi, v spletni areni pridobila vrsto sledilcev in oboževalcev. To sodeč po njenih podvigih ni presenečenje.

Tako na enem izmed posnetkov, na katerem hrani nelagodno gigantske some, ki plavajo v enem izmed kontaminiranih pripjatskih ribnikov, mirno pojasni, da so ti tako veliki zato, ker jih nihče ne lovi. »Kot vidite, izgledajo povsem zdravi, nimajo dveh glav ali česa podobnega,« na stran odrine vse morebitne razlage dvomljivcev, ki bi poskušali njihovo velikost pojasniti z življenjem v kontaminiranem okolju.

Pri svojih podvigih tako rekoč ne uporablja zaščite, najvišja stopnja varovanja je denimo par gumijastih rokavic, ki si jih Bionerd23 nadene, ko po nekem travniku šari med listjem in išče del černobilskega reaktorja, medtem ko njen geigerjev števec glasno piska in jo opozarja na večkratno preseganje radioaktivnega sevanja. Pri vsem tem jo še najbolj motijo »radioaktivne« mravlje, za katere se pustolovka in amaterska znanstvenica pošali, da stražijo kos reaktorskega goriva. Nemka v odgovor na vprašanje skoraj vsakogar, ki z njo stopi v stik, in sicer, zakaj vse to počne, odvrne s citatom omenjene francoske znanstvenice: »V življenju ne obstaja nič, česar bi se človek moral bati, je samo tisto, kar mora človek razumeti.«

Največja skrb za varnost obiskovalcev Černobila je po njenem povezana z dotrajanostjo zgradb, ki se lahko v vsakem trenutku zrušijo. Ali pa možnost napada katere izmed številnih s steklino okuženih živali, kakršna je bila denimo lisica, pred katero je morala ob navalu psovk pobegniti v kombi. Seveda je tudi to pripetijo posnela in objavila na spletu. 

Deli s prijatelji