Ni tako hudo kot pred leti, ko je islandski vulkan dodobra ohromil letalski promet nad delom severne poloble, sicilska Etna že več tednov ovira zračni promet nad delom Sredozemlja. Najvišji in najaktivnejši evropski vulkan (3350 metrov) s štirimi žreli in nizom novih razpok v presledkih (letos že štirinajstič) bruha lavo in pepel, letališče v Catanii je zaprto. Tokrat je aktiven jugovzhodni krater, med močnejšim izbruhom se je potok lave izlil v nenaseljeno dolino Vall'del Bove. Zadnji velik izbruh Etne je bil leta 1992, aktualni sobotni oziroma nedeljski izbruh je bil najmočnejši letos, v mraku je bil lepo viden iz letoviške Taormine, v nedeljo so prebivalce in turiste nekoliko vznemirili še trije potresni sunki.
Etna leži nad Mongibellom in mestom Catania, zaradi položnejšega pobočja in večjih razdalj je le redko ogrozila naselja pod seboj. Je pa najbolje dokumentiran ognjenik, pričevanja in zapisi o izbruhih segajo do leta 1500 pr. n. št., po Kilauei na Havajih velja za najbolj aktiven veliki ognjenik na zemeljski obli. Ima štiri žrela in niz razpok, največje žrelo je Bocca Nova (Nova usta), najmlajša razpoka je iz leta 1978. Siloviti izbruhi osrednjega žrela so bili leta 122 pred Kristusom, leta 1669 in leta 1787, ko je lava domnevno brizgala kakšne tri kilometre visoko.
Sredozemski ognjeni obroč
Davna dežela, kjer cvetijo limone, je tudi geološko posebna, na južnem delu škornja jo v okviru ognjenega obroča, ki se vleče od Korzike do Male Azije, zaznamuje vulkanski trojček: Vezuv, Stromboli (Eolski oziroma Liparski otoki) in Etna. Vezuv je že dve desetletji verjetno najskrbneje opazovan in dokumentiran vulkan sveta, kar pomirja le toliko, da lahko nekaj ur vnaprej napovedo morebiten izbruh. Ob živo pisanem dogajanju na pobočjih pod vznožjem le težko razumemo in verjamemo, da je naš planet pod kožo v resnici Hefajstova brbotajoča ognjena krogla, njegova površina pa le tanka plavajoča skorja, ki se neprestano premika. Naša visoko razvita civilizacija danes ne glede na znanstvene in tehnične dosežke ne more prodreti globlje kot dvanajst kilometrov v notranjost planeta, do sredice pa je še 6000 kilometrov. Notranjost modrega planeta in pekel sta za človeka še vedno terra incognita! Aktivne ognjeniške obroče najdemo po vsem svetu, mnogi kraji so kraji strašljive, divje lepote.
Prebivalci večmilijonskega Neaplja, še bolj pa Catanie in drugih sicilskih mest radi prezrejo, da živijo na orjaškem mehurju plazme. Bolj kot velike in pokašljujoče Etne se poznavalci bojijo Vezuva. Že poliglot, pesnik in naravoslovec Goethe se je med potmi po Italiji kar štirikrat povzpel na kadečo se, po žveplu zaudarjajočo goro. Takrat je bila tam kraljevina obeh Sicilij, deželi pa so iz Neaplja vladali Španci, z mulo je vzpon do žrela trajal več ur. Gora je imela že današnjo obliko, v antičnih časih pred strašnim izbruhom leta 79 (na ladji v zalivu je življenje izgubil naravoslovec Plinij st.) je imela le en in mnogo višji vrh Monte Sommo. Izbruh je porušil mesta Herculaneum, Pompeji in Stabia in dodobra spremenil obalo.
Bolj zanimivost kot grožnja
Močni izbruhi so si sledili vsakih dvesto, pozneje tristo let do leta 1730, ko je gora spet rasla, po izbruhih v letih 1766, 1779 in 1794 pa je značilni dvojni vrh znova upadel, pri zadnjem izbruhu je Vezuv skoraj povsem uničil mestece Torre del Greco.
Pred leti so se na inštitutu, ki bdi nad ognjenikom, odločili za morda tvegano vrtanje v srce eksplozivne komore. Ni bilo malo tistih, ki so svarili, da je takšno vbadanje izjemno nevarno, saj bi si kuhajoča lava kaj lahko našla pot navzgor. Ni težko razumeti, da se mnogo Italijanov zdrzne ob vsakem večjem potresu, ki so v zadnjih letih čedalje pogostejši, saj se bojijo, da bi lahko premikanje tal zbudilo dremajoče ognjenike na jugu. Vzponi na Vezuv so omejeni, za turiste bolj zanimivi so vznemirljivi spektakli nad in pod Etno in na nekoliko severneje ležečih Liparskih otokih, med katerimi je najbolj znan Stromboli, ki je tudi med najaktivnejšimi evropskimi vulkani. Tam so majhni izbruhi vsakih nekaj minut oziroma ur. Na otoku sta dve obljudeni naselji, vasi Ginostra in Stromboli, v njih živi kakšnih 800 ljudi, redno se tam mudijo radovedneži, ki se z vodniki vzpnejo do roba žrela.
Drugače je ob Vezuvu, ki leži v deželi Kampanji, nazadnje je močno bruhal leta 1944, pod njim pa se razprostirajo skoraj petmilijonski Neapelj in vrsta naselij. Ljudi je težko pregnati, črna vulkanska prst je zelo rodovitna, pobočje in okolica so posejani s trto in zelenjavo ter sadjem, vse je prepredeno z opazovalnimi postajami in avtomatskimi javljalniki nevarnosti. Že pred leti so izdelali evakuacijski in reševalni načrt, kar pa ne pomirja preveč, saj je gosto poseljeno območje najnevarnejše, verjetno bi izbruh zahteval ogromno žrtev. Znanstveniki so si enotni: Vezuv bo nekega dne spet bruhal, nihče ne ve, kako močno. Lahko se zgodi že jutri, lahko šele čez tisoč let. Ljudje živijo na sodu smodnika.
Dvojni vulkan nad velemestom
Vezuv je dvojni vulkan, ki je nastal v štirih fazah: prvotna gora je podobno kot Santorin v Egejskem morju eksplodirala že v sivi pradavnini pred 12.000 leti. Po dolgih tisočletjih je izbruhnil v prvem stoletju, natančneje 24. avgusta 79. Silovit izbruh je menda trajal kar štiri dni, Pompeje je pokril z okoli pet metrov debelo odejo vročega pepela, Herculaneum je odnesel hudournik lave in materiala. Vezuv, kot ga poznamo danes, se je oblikoval šele v 3. stoletju. Nad 500 metrov širokim in 300 metrov globokim žrelom se je ohranila le severna stena, ki je 1132 visok drugi vrh v značilni panorami z morske strani.
Glede ponovnega izbruha so raziskovalci in poznavalci skrajno previdni, mediji pa ciklično odkrivajo veliko zanimanje za ognjenik. V začetku tisočletja je vulkanolog observatorija povedal, da seizmična dejavnost in temperatura plinske zmesi od konca druge svetovne vojne dejansko upadata. Predvsem z morske strani je Neapeljski zaliv z dvojno vulkansko goro paša za oči, križarke se pomikajo iz zaliva pred Amalfijem in mimo Sorenta ter otokov Capri in Ischie in omogočajo izjemen pogled. Skrb vzbujajoče je dogajanje vsega petnajst kilometrov od ognjenika pri Pozzuoliju, kjer je odraščala Sofija Loren in je seizmično dogajanje precej večje, tudi temperatura v notranjosti narašča. Tam spi na Flegrejskih poljanah okoli 50 manjših kraterjev, ki tvorijo kaldaro po izbruhu pred 40.000 leti. Pod leta 1538 nastalim Monte Nuovom se vrstijo puhajoče fumarole, kuhajoče blato, ponekod se trkanje ob tla sliši votlo, obala se stoletja dviguje in pada za več metrov.
