Jamalovo žrelo rešilo ruske 
(raz)isk(ov)alce

V dramatični akciji z ledolomilcem na jedrski pogon Jamal so s plavajoče polarne raziskovalne postaje pred dnevi rešili 16 ruskih znanstvenikov. Postaja SP-40 je na odlomljeni ledeni plošči nemočno tavala v Severnem polarnem morju dobrih 1600 kilometrov pred kanadsko obalo. Jamal je s 75.000 konjskimi močmi in opremo sposoben v nekaj dneh počistiti ves tabor, znanstveniki so bili na njem od lanske jeseni, med drugim so opazovali in merili podnebne spremembe v polarnem okolju.

Zadnje dni je postajalo precej nevarno, led se je vidno tajal, ledolomilec pa je bil zelo daleč. Za plovbo od Murmanska (v ledu doseže hitrost okoli 25 km/h) do razpadajoče ledene plošče je potreboval dober teden, nujna evakuacija je bila potrebna zaradi nenavadno visokih temperatur za polarnim krogom, saj so pred dnevi daleč na severu menda prvič v zgodovini namerili skoraj 30 Celzijevih stopinj. Medtem ko je bil velik del Evrope pod vodo in nas je bolj zeblo kot ne, je na prostranih rusko-ukrajinskih ravnicah izbruhnilo nenavadno poletje, ki se je raztegnilo daleč v arktično območje. Že lani so bili tam priče verjetno največjemu tajanju ledu, v arktičnem območju so v morje padali veliki kosi ledenikov, plavajoči led je deloma skoraj povsem izginil, vse to pa naj bi bilo po mnenju nekaterih klimatologov krivo za letošnjo »malo ledeno dobo« nad Evropo, dež, sneg in mraz vedno znova segajo tudi do Pirenejskega polotoka.

Okolje le izgovor?!

»Trenutno je na opuščeni raziskovalni postaji več kot plus ena stopinja, kar je precej toplo za to območje,« pravi vodja odprave Vladimir Sokolov, in ker so v zadnjih dneh opazili vse več razpok in prelomov, so se odločili, da plavajoči ledeni otok jadrno zapustijo. Plošča je ponekod debela le še tri metre, njen prelom bi ogrozil posadko. S postaje poskušajo rešiti tudi vso opremo in energetske vire, ki bi ob njenem potopu nevarno onesnažili okolje.

Po načrtih naj bi ekspedicija ostala na plošči pred Kanado vsaj do oktobra letos, zdaj je posadka na poti v pomorsko bazo v ruskem Murmansku. Rusi bi se jeseni radi vrnili, a trenutno je vprašljiva celotna klimatska misija, ki pa naj bi bila le krinka za iskanje in merjenje gigantskih nahajališč plina in nafte pod dnom arktičnega oceana. Kako pomembno je to za Ruse, so ti pokazali že leta 2007, ko so na zgražanje svetovne javnosti pod ledeno kapo na dnu morja pod severnim tečajem z jedrsko podmornico pritrdili rusko zastavo iz nerjavečega titana. Od arktičnega oceana si kot tekmeci (ZDA, Kanada, Norveška, Danska z Grenlandijo) zelo veliko obetajo, ne gre le za zemeljska bogastva, marveč tudi za komercialno morsko pot po severovzhodni in severozahodni pasaži, ki skrajša pot med Evropo in Azijo (denimo med Rotterdamom in Tokiem) na 14.000 kilometrov, skozi Sueški prekop je pot dolga 21.000 kilometrov.

Ledolomilci za turiste in znanstvenike

Ledolomilec Jamal so začeli graditi že v času SZ, a je tehnološko iz zadnje generacije, spada v arktični razred, prepoznaven je po naslikanem odprtem žrelu z velikimi belimi zobmi na premcu. Posadka seveda ni vedela, kaj jo čaka na poti, a ladja kot za šalo orje skozi dva ali tri metra debel led, resni problemi se začnejo, ko je ta debel okoli deset metrov, takrat je tudi silak Jamal skoraj brez moči. Sicer je ladja izvrstno opremljena, ima močna dvigala, hitre čolne, delo pa podpira še helikopter.

Podvigi so zelo zapleteni, posadka ima ustrezne izkušnje, saj je že leta 2010 evakuirala podoben raziskovalni tabor. Jamal v jeziku domorodcev z istoimenskega sibirskega polotoka pomeni konec sveta. Gradili so ga od leta 1986 v takratnem Leningradu, zaradi zloma SZ je bil dokončan šele leta 1992. Skrbel naj bi za nemoten promet tovornih ladij po Severnem polarnem morju, zdaj ga uporabljajo predvsem znanstvene odprave, uspešno ga vključujejo tudi v turistično ponudbo. Po moči motorjev in debelini dvojnega jeklenega oklepa (na izpostavljenih predelih znaša med 25 in 48 milimetri) spada med najmočnejše ledolomilce na svetu. Med zunanjim in notranjim oklepom je balastna voda, ki obenem hladi jedrski reaktor. Jamal manevrira le na Arktiki, pot na Antarktiko mu je onemogočena, saj bi moral pluti skozi zanj pretopla tropska morja. Z novimi gorilnimi palicami lahko ostane na morju vsaj pet let, radioaktivnost na ladji meri 86 senzorjev.