Krzysztof je bil namreč duhovnik, teolog, visoki uradnik Kongregacije za verski nauk (sveti oficij), ki smo mu nekdaj rekli sveta inkvizicija, tajnik mednarodne teološke komisije, univerzitetni profesor in celo kaplan v domu starejših občanov. Vse dokler ni svetu sporočil, da je gej. In čeprav mu je Cerkev odvzela možnost službovanja v talarju, on svojo pravico ohranja. »Še vedno sem duhovnik,« preprosto reče. »Tega mi nihče ne more odvzeti.«
Sprememba prihaja
Iz njegovih besed vre strast do tematike, želja po spremembi, zagon za uveljavljanje človekovih pravic. Z njegovega obraza pa sijeta sreča in radost človeka, ki mu ni več treba skrivati svojih čustev, svojega jaza, svoje resnice. »Sreča je vsakodnevni proces. Zanjo se moraš bojevati, jo negovati in skrbeti zanjo. Vsakodnevni boj zanjo je najpogosteje povezan z odnosi, ki jih imamo z drugimi ljudmi,« pravi.
V času, preden se je razkril, je bil tudi sam srečen, a po delčkih. Verjame namreč, da za srečo potrebujemo tudi neko osebo. »Lahko rečem, da sem bil vse svoje življenje sam. Kot duhovnik, med študijem, v knjižnici. Bil sem srečen na določenih področjih, a sem ugotovil, da mi Cerkev vsiljuje drugačen način samote, izoliranost, ki je zame pomenila tudi izoliranost od samega sebe. Sam s seboj nisem mogel imeti dobrega odnosa, kar je bilo grozno,« razloži. »Trenutek, ko sem javno povedal, da sem gej, je bil zame trenutek popolne, celostne sreče, ko sem lahko končno zares zadihal.«
Potem pa se je začelo ponovno sestavljanje življenja, ki ga gradi z ničle in z dodatkom številnih sovražnikov, kar pa hkrati pomeni, da smo blizu spremembi. »Veste, kako se včasih, ko v neki stavbi zagori, ljudje ne spomnijo, kako odpreti vrata, pač pa histerično tolčejo po njih, moledujoč za pomoč? Tako se zdaj obnaša Cerkev. To, da se odziva tako bučno, agresivno, besno in panično, samo pomeni, da jim zmanjkuje argumentov. Njihove razlage so pred 200 leti še pile vodo, danes je ne več. Sprememba prihaja. Nihče ne ve, kako dolgo bo trajalo, da pride, in koliko ljudi bo za to še trpelo. Morda ne bo v času mojega življenja, a vsekakor prihaja.«
Vsak odnos je delo
Odkar je zapustil Vatikan, živi v Barceloni s svojim Eduardom in pravi, da je zelo srečen. Beseda pogosto nanese na moškega, ki mu je spremenil življenje, in v njegovih očeh se vsakokrat zasveti toplina. »Vedno sem si želel ljubiti eno osebo, ki bi ljubila mene. Ko pa sem spoznal, da sem gej, sem pač ugotovil, da to zame ne bo ženska, pač pa moški, ki me bo sprejel takšnega, kot sem, in s komer bom lahko točno tak, kot sem. To sem tudi našel.«
Življenje v dvoje pa seveda prinaša tudi svojevrstne izzive. »Seveda, vsak dan od zajtrka do večernega pogovora v postelji,« se glasno zasmeji. »Tudi to je delo, a je fascinantno delo. Zame je to nova izkušnja in nova šola življenja. Odkril sem veliko novega o sebi in človeškem življenju. Duhovniki imamo le teoretičen vtis o nečem, v resnici pa nimamo niti najmanjšega pojma o tej plati življenja. Mislimo, da vemo vse, a se nam niti sanja ne. Naučimo se lahko fizike, kemije, zgodovine. Življenje moramo živeti, da bi lahko o njem pridigali.« A to ne pomeni, da je to edini pravi način življenja. »Svet potrebuje tudi samske ljudi. Naj vsaj izbere, kakšno življenje mu ustreza, saj sem velik zagovornik samskih. A Cerkev je obsedena z njimi in jih označuje za egoiste, po drugi strani pa duhovnike sili v samskost.«
Čeprav duhovniki (vsaj uradno) nimajo izkušnje z življenjem v dvoje, vzgojo otrok in partnerskimi odnosi, veselo delijo nasvete. Ker nas prav ti odnosi osebnostno bogatijo, bi to lahko pravzaprav doprineslo k duhovniškemu poklicu? Če bi vsak imel izbiro, da ljubi, kogar hoče, in iz svojih izkušenj svetuje drugim, ki potrebujejo pomoč? »Vsekakor!« vzklikne Krzysztof in kar poskoči. »V to neizpodbitno verjamem in to so moje sanje! Da bo vsak človek lahko izbral, kakšno življenje želi živeti.«
Ženska in otrok sta 'nekaj'
V Cerkvi je edini spol, ki je sploh kaj vreden, moški. »Znotraj teh parametrov sta ženska in otrok 'nekaj', ne 'nekdo'. Ženska je le tovarna za proizvodnjo novega življenja, otrok pa dokler ne odraste, nima pravic in ne ve ničesar. Tu je le zato, da se uči,« razloži. »Ena največjih paradoksalnosti je, da se Cerkev trudi ohranjati življenje, preden obstaja – prepoveduje splav in ga obsoja, ne zanima pa ga življenje ženske, ki že obstaja.« Prav tako ni pomembno, kaj se s tem otrokom pozneje zgodi. Ali od tod izvira težnja Cerkve, da pedofilijo pomete pod preprogo in duhovnika, ki jo zagreši, prestavi v naslednjo župnijo, kjer lahko svoja grozodejstva nadaljuje, gejevskega duhovnika, ki svojo usmerjenost glasno prizna, pa izključi? »Ogabno, mar ne?« se tudi sam zgrozi.
»Ampak imate prav. Cerkev celo z veseljem enači pedofile in geje, a pedofile, ki zlorabljajo otroke, samo premesti. Nauk je: lahko si pedofil, gej pa le, če boš o tem tiho.« Enako velja za heteroseksualne duhovnike, ki imajo morda celo otroke, a dokler to ni javno, ne predstavlja težave, saj ne obstaja. In s čim to upravičujejo? »S hinavščino,« skomigne. »Z ničimer drugim. Cerkev je presrečna, ko lahko nekaj prikrije. In otrok je 'nekaj', stvar. V Vatikanu sem celo slišal besede, kot so: »Oh, saj bodo otroci to sčasoma pozabili! Pretiravajo! Saj se ne bodo spomnili!« Resnico je treba v vsakem primeru prikriti, saj preveč razburka in oni si želijo miru. Odsotnost drame.« Kar je v popolnem nasprotju z Jezusovim naukom in resnico.
Ženski užitek ne obstaja
Charamsa v svoji knjigi zapiše, da je po njegovi oceni približno polovica vatikanskih duhovnikov gejev. Tudi sam je imel nekaj tesnih prijateljstev in celo razmerij, še ko je bil član Cerkve. Mnogi izmed tistih, za katere ve, da so homoseksualno usmerjeni, so še vedno ujeti v kletki Cerkve in za marsikaterega tudi ve, da se iz nje ne bo nikoli rešil. »Družba se razvija in življenje postaja javno v vseh načinih izražanja, tudi v spolni usmerjenosti. Kar je osnovna človeška pravica – moškega, ženske, vsakogar! In to Cerkev jezi. Jezi se na ženske, na feministke, na geje, na ljudi, ki zahtevajo, da so videni in spoštovani razlikam navkljub. Jaz to gledam kot zmago nad hinavščino. Mi smo nova težava Cerkve, a soustvarjamo nov način, kako biti srečen – bolj enakovreden, bolj spoštljiv, bolj odprt. Način, osvobojen od te sheme in sistema, v katerem je vse povsem jasno, a nič ne deluje.« Pomisleki in vprašanja glede sistema so nesprejemljivi. Bog pa naj bi ljubil vse – zakaj naj bi se ga potem bali? »To je tudi mene vedno zanimalo, saj je popolno nasprotje enakovredni ljubezni. Strah nas paralizira in nam hkrati onemogoča biti takšni, kot v resnici smo. In kakšna ljubezen je to?«
Zakrament spovedi 'boleha' za spolnostjo, Cerkev je obsedena s samozadovoljevanjem. A samo moškim, saj se o ženskem užitku ne govori in starodavno (a tudi trenutno) prepričanje pravi, da ženska ni predmet spolnosti. »Ženska je le kot zemlja, da vanjo položimo seme in da daje življenje. Spolnost pa ni namenjena le temu, pač pa je tudi način za izražanje sebe in svoje ljubezni. Cerkev je ubila duhovnost užitka. Jezus mu ni nasprotoval, pač pa je sam užival – v hrani, klepetanju s prijatelji, ženskah. Prav tako ni zapovedal celibata. Niti ga ni Sveto pismo. Idejo so povzeli po filozofski doktrini stoikov. Nobene zveze nima z vero ali z Jezusom.«
Življenje s homofobijo
Preden je javno povedal, da je homoseksualec, se je pogovoril s svojo družino. Skrbelo ga je, kako bo novico sprejela globoko verna mama, a ga je presenetila. Bila je pretresena v dno duše, da je njen ljubljeni sin tako dolgo trpel. Tudi brat in sestra sta sprejela njegovo novico, a Poljska je dežela strogega krščanstva. Mama je imela pomembne funkcije znotraj lokalne Cerkve, a so jo grdo izolirali, vernike pozivali, naj molijo zanj, ga blatili po medijih, češ da ima psihološke težave in je uničil svojo družino. Mama pa pravi: »Jaz sem srečna, da si ti srečen.« Prve burne reakcije so zdaj že mimo, a to ne pomeni, da je homofobija kaj šibkejša. »Tudi grožnje s smrtjo dobivam,« prikima, »pa opozorila, naj se ne vračam na Poljsko.« A celo njegova mama je zdaj postala bojevnica za ženske pravice.
Njegov ljubljeni Eduardo ni veren, a Krzysztof pravi, da je spiritualen. »On je zame največja šola religije,« se nasmehne. »Fizično in psihološko nasilje v Cerkvi izhaja iz potlačene seksualnosti in celibata.« In zanj je bila najhujša vsakodnevna psihološka smrt. Zdaj je tega odrešen.
