Imajo Nezemljani na 
Luni svoje oporišče?

WASHINGTON – Različni zagovorniki teorij zarote tudi letos razglabljajo o prvem človeškem obisku Zemljinega naravnega satelita pred natanko 45 leti. Nekateri so namreč še danes prepričani, da se kaj takega sploh ni zgodilo, drugi pa ravno nasprotno menijo, da to drži in da so nas tamkajšnji prebivalci posvarili, da naj več ne prihajamo na obisk … Ameriška televizijska postaja Syfy (nekoč znana kot Sci-Fi) je pripravila dokumentarno oddajo, ki naj bi potrdila takšne ali drugačne navedbe. Prvič je bila na sporedu 20. julija, na 45. obletnico pristanka človeka na Luni, in jo bodo še večkrat ponovili. Razkriva, da so na Luni tuja nezemeljska bitja. O čem takem javnost do danes še ni seznanjena, prav tako ne o tem, kaj se je zgodilo na zgodovinski dan pristanka človeka na Luni in kaj so takrat tam videli astronavti. Med drugim naj bi zaznali umetne strukture, ki naj bi bile vidne celo na fotografijah Nase, kar naj bi namigovalo na to, da je Luna lahko oporišče ali vmesna postaja tujih vesoljskih bitij. Na Lunini površini so tako vidne instalacije, tovarne, krožniki in velike satelitske sklede, ki so usmerjene proti Zemlji. Ravno tako naj bi bila zaznana prisotnost vesoljskih tujcev na zadnji strani Lune, ki je z Zemlje ne vidimo. Tam naj bi bil tudi velik objekt, podoben velikemu hladilnemu stolpu, in v njegovi bližini poldrugi kilometer dolga struktura, podobna cevovodom.

Tri dni jim je sledil NLP

Še več podrobnosti o bližnjih srečanjih z Nezemljani je razkril astronavt Apolla 11 Edwin Aldrin - Buzz. Ta je povedal, da je NLP kar tri dni sledil Apollu 11 na poti njegovega zgodovinskega vesoljskega poleta, in potrdil, da se na fotografijah Lune lahko vidi in zaznava tuje strukture. Edgar Mitchell, astronavt Apolla 14, je prepričan, da NLP dejansko obstajajo, ravno tako tudi, da je tuja vesoljska inteligenca prisotna na Zemlji in v vesolju ter da se v ZDA že več desetletij zavedajo njihove prisotnosti. Na površini Zemljinega edinega naravnega satelita naj bi sicer zaznali tudi posamezne gibljive objekte, ki za seboj puščajo vidne sledove. Poleg tega naj bi bili tam »stolpi«, ki se dvigajo več kilometrov nad njeno površino in ki naj bi bili celo višji od katere koli podobne zgradbe na Zemlji. Še več. Na Lunini površini naj bi potekala tudi obširna izkopavanja. Za raziskovalce NLP so zanimivi tudi posnetki, ki jih je posnela posadka Apolla 8. Na njih naj bi bil večstometrski »dimnik«, iz katerega naj bi izhajal curku podoben oblak. Posnetki ruske vesoljske agencije pa razkrivajo prisotnost koničastega stolpa, ki se vzpenja z Lunine površine in tudi deloma uničene kupole. Nekdanji Nasin fotografski izvedenec in »žvižgač« Ken Johnston trdi, da je pregledal posnetke Apolla 14 in opozoril na notranjost kraterja, kjer naj bi se sprostila perjanica ali para. Navaja tudi, da je med sprehodom Apolla 11 po Lunini površini astronavt Neil Armstrong preklopil na medicinski radijski kanal in opozoril zdravnike s stavkom: »Tuja vesoljska plovila so se razporedila ob robu kraterja in nas zdaj opazujejo.« Vojaški strokovnjak dr. John Brandenburg ob vsem tem opozarja, da vse omenjene fotografije dokazujejo, da nekdo na Luni gradi neke vrste baze ali oporišča. Meni tudi, da bi morala ameriška vojska vse to podrobno raziskati.

Program Apollo se je končal leta 1972, ko se je šest lunarnih modulov in 12 astronavtov sprehodilo po površini našega naravnega satelita. S tem so dosegli cilj v vesoljski tekmi in prehiteli drugo vesoljsko velesilo, Sovjetsko zvezo. Takratni predsednik ZDA Richard Nixon je program celo skrajšal za tri vesoljske odprave, ki jih je preprosto odpovedal. To so bili Apollo 18, 19 in 20. Hkrati je zmanjšal proračun Nase in vse to utemeljeval z doseženim ciljem, vietnamsko vojno in takratnimi socialnimi problemi v državi. Proti Luni je tako potem sonde brez človeške posadke pošiljala samo še Sovjetska zveza. Njena zadnja takšna je poletela leta 1976, nato pa dolgo ni nobena vesoljska velesila ali katera koli druga država poslala vesoljske robotske sonde proti Luni. Šele pred nekaj leti je prvo proti Zemljinemu satelitu poslala Evropska vesoljska agencija ESA, sledile so ji nato še Japonska, Indija in Kitajska. Ta je letos kot prva azijska država in tretja država na svetu na Luno poslala sondo, ki je mehko pristala na njeni površini in tam sprostila malo robotsko vozilo.

Tudi Nasa je v zadnjih nekaj letih v vesolje poslala več lunarnih robotskih sond, ki so postale umetni sateliti Lune. Že več let pa kroži v nizki orbiti velika sonda LRO (Lunar Reconnaissance Orbiter), ki ima na krovu izjemno močno kamero in optični sistem. Z njim so tako že fotografirali pristajalne module vesoljskih ladij Apollo, sovjetske sonde Luna in Lunhod. S tem so dejansko dokazali, da so lunarni moduli pristali na Luni, in ovrgli teorije zarote, da je bil pristanek človeka na Luni prevara.

Torej, LRO zaznava sorazmerno male človeške naprave na Lunini površini. Ali je zaznal in posnel tudi že omenjene takšne in drugačne konstrukcije, pa ni znano. Možno je, da jih ne zaznava, ker jih tam preprosto ni, in da je vse skupaj le plod domišljije. Ali pa jih dejansko zaznava, a tega strokovnjaki nočejo izdati javnosti.