MASAKER V BATACLANU

Hrvat v pariškem peklu: »Žena mi je umrla v naročju«

Objavljeno 27. november 2015 08.21 | Posodobljeno 27. november 2015 08.21 | Piše: T. Pa.

Josip Antičević in njegova žena sta bila med nesrečneži, ki so se v petek, 13. novembra, znašli v dvorani Bataclan.

PARIZ – Po mnogih zgodbah ljudi, ki so preživeli hude ure med terorističnim napadom v Parizu ali v njem izgubili svojce, je na dan prišlo tudi pričevanje Hrvata Josipa Antičevića, ki je med streljanjem v dvorani Bataclan izgubil svojo ženo.

Ni več isti človek

47-letni Josip in 46-letna Armelle sta bila srečno poročena 25 let, ko sta nesrečni petek, 13. 11., odločila preživeti v svetovni prestolnici ljubezni, Parizu. Dan sta začela s panoramsko plovbo po Seni, med katero sta sklenila pomembno pogodbo, nato pa odšla uspeh praznovat na koncert. Niti slutila nista, kaj ju čaka ...

»Nisem več isti človek. Moj 25-letni zakon z Armelle je bil srečen, tokrat sem prvič v življenju resnično žalosten,« je iskreno povedal, poroča 24sata.hr.

Umrla mu je v naročju

»Uživala sva v koncertu, ko sva naenkrat zaslišala strašno pokanje. Videla sva tri napadalce z avtomatskim orožjem ... Začeli so streljati, zato smo se vrgli na tla, ko so teroristi odšli po stopnicah, smo stekli proti izhodu.«

Tekla sta preko trupel v smeri vrat, ko je Armelle zadel strel v hrbet. Mrtva se je zgrudila v moževo naročje. Josip se je kljub temu skušal na vsak način prebiti do izhoda. Dva policaja, ki sta streljala na teroriste, sta ga poskušala izvleči, a Josip ni želel zapustiti žene. Kljub temu sta ga prisilila, da je odšel, Armellino truplo pa je ostalo ob vratih. Čeprav je Josip želel nazaj v dvorano, sta mu policaja to prepovedala: »Rešila sta mi življenje,« pravi. Po vsem tem je Josip zbral le še dovolj moči, da je poklical svoja sinova, stara 13 in 11 let. Starejši mu je na telefonu takoj rekel: »Očka, hvala bogu, da si še vsaj ti živ!«

Neuresničene sanje

Armelle se Josip spominja kot ženske z najlepšim nasmehom in polne življenja. Delala je za podjetje Logika v pariškem predmestju Boulogne, njene sanje pa so bile imeti nasad oljk na Hvaru. Njej v spomin ga bo Josip naslednje leto res kupil.

»Nikoli ni bila rasistka, saj je v ljudeh videla samo dobro. Vedno je bila nasmejana. Bila je najlepši dar mojega življenja,« je žalostno povedal Josip. Dodal je še: »Ti stvori niso ljudje ... Vem, da je moja žena z mano in otrokoma in da pazi na nas.«

Deli s prijatelji