Leta 1952 rojeni ameriški fotograf, plezalec in geolog, častilec osupljivo lepega in zbiralec vtisov za vedno izgubljenega James Balog si je ustvaril ime z objavami v revijah in časopisih Natural Geographic, The New Yorker, Life in Vanity Fair. V Bostonu in Koloradu je študiral geomorfologijo in geografijo, veliko je prehodil in preplezal, živel v divjini in imenitno poslikal divje živali v naravnem okolju, ob tem se je ukvarjal s temo človek in tehnika, med letoma 1998 in 2004 pa je kot obseden slikal drevesa. Posebnež in zanesenjak pač, a nič kaj romantičen in zaletav kot mnogi, ki rešujejo naravo! Od novembra vrtijo v izbranih kinematografih po svetu, kjer se (še) zavedajo, da svet ni zgolj predmestje Hollywooda, dokumentarni film Na lovu za ledom (Chasing Ice), ki pripoveduje zadnjih osem let zgodbe fotografovega projekta Earth Vision Trust in Extreme Ice Survey (EIS). V njem se skupina zanesenjakov in somišljenikov posveča skrbnemu in doslednemu spremljanju in dokumentiranju taljenja ledu ledenikov na severni polobli in globalnemu segrevanju podnebja.
Nagrajen za lepoto groze
Film je režiral Jeff Orlowski, material zanj je začel zbirati že leta 2007, ko je Balog začel projekt Extreme Ice Survey, s katerim spremlja taljenje ledenikov. Dokumentarec je v nizu nagrad lani prejel tudi priznanje na filmskem festivalu Sundance. Med najbolj impresivnimi so posnetki taljenja ledenika Ilulissat na zahodu Grenlandije, kjer padajo v morje ledene gore, visoke 200 metrov in več. Dramatični porod traja več kot uro, odlomi se led v širini treh milj in globini ene. Od tam se je pred dobrim stoletjem odlomila tudi ledena gora, ki je po treh letih tavanja po oceanu postala usodna za Titanik. Njegovi posnetki so obkrožili svet, umetniške fotografije krutega sveta večnega ledu so med drugim razstavljeni v Museum of Fine Arts v Houstonu ter v Denverju. Za svoje delo je prejel številne nagrade in častni doktorski naslov Univerze v Alberti ter posebno priznanje Vseameriške geofizične zveze. O svojih opazovanjih je napisal že več knjig, ki so izšle v številnih prevodih. Na velik odmev je naletel almanah Requiem for Wilderness iz leta 1984. Predlani je Balog sodeloval v filmskem projektu BBC Ice Worlds, ki ga je režiral David Attenborough. Film Na lovu za ledom osupne z lepoto in grozo, kaj je narava ustvarila in (verjetno) človek uničil. Film, ki bi moral vzbujati pozornost z vsebino, je bil lani z melodijo Before My Time Joshue Ralpha nominiran za oskarja.
Odkrito in resnično
Balog torej opazuje ledenike pri umiranju, gre za množično in vse hitrejše umiranje, njegovi posnetki so prepričljiv in zgovoren dokument, kako pospešeno je to umiranje, in nazorno kažejo razsežnosti podnebnih sprememb. S sodelavci je slikal in snemal v najekstremnejših položajih, a nikoli ni bila vodilna spektakularnost akcije. Režiser je spremljal skoraj vse ekspedicije, kritiki so si precej enotni, da tema ni bila še nikoli tako umetniško in izzivalno podana. Popotovanje se začne leta 2006 na ledeniku Solheimajökull na Islandiji, naslednje leto je ustanovil EIS, priključili so se raziskovalci, znanstveniki in fotografi. Mesece so potovali skozi Montano in Aljasko na Grenlandijo in na ledenikih namestili več deset kamer in fotoaparatov, ki vzdržijo ekstremne razmere v snegu in viharjih vse do –40 stopinj Celzija. James Balog je postal kronist včerajšnjega sveta narave, sveta, ki ga v tej obliki morda ne bo nikoli več. Sodelavci so se spuščali skozi razpoke v notranjost ledenikov, da bi razkrili klimatsko zgodovino našega planeta, ti namreč hranijo do 800.000 let izjemno koristnih informacij. Kažejo tudi na ogromna nihanja v preteklosti, kar potrjuje tezo, da ni le človek kriv za dramatične podnebne spremembe.
Povsod dramatično
Balog je prepričan, da so ljudje siti računalniških simulacij, napovedi in statistike, treba je pokazati resnične dokumente, večletni zaporedni posnetki z istega kraja so nedvomno imeniten in dramatičen dokaz, kaj se odvija tam zunaj v divjini. Omenjeni islandski ledenik se je v štirih letih dobesedno sesedel, na Aljaski se je ledenik Kolumbija v treh letih umaknil za štiri kilometre. Zlasti vzbuja skrb, da ledeniki poleti kopnijo, pozimi pa ne pridobivajo več mase. Resnično umirajo, hirajo in izginejo. Če bo šlo s takšnim tempom naprej, bo orjaški narodni park ledenikov v ameriški Montani do leta 2050 povsem brez ledu. Od leta 1958 do 2008 je izginilo več kot 300 od skupaj 1400 ledenikov na kanadskem polotoku Jukon. Le štirje so pridobili maso, preostali se bolj ali manj hitro krčijo.
