Hči krutega nacista pri 80 letih v javnost

Čeprav so grozote druge svetovne vojne za marsikoga zgolj del zgodovine v šolskih učbenikih, so za druge še vedno prekletstvo. Med slednje spada 80-letna Brigitte Höss iz Washingtona, ki je nedavno prvič spregovorila o svojem življenju in usodi. Brigitte je namreč ena izmed hčera nacističnega zločinca Rudolfa Hössa, ki je kot poveljnik zloveščega taborišča Auschwitz zakrivil smrt 1,1 milijona Judov, več deset tisoč Romov in političnih zapornikov. Do pozne starosti je zavračala vse poskuse novinarjev, da bi razkrila svojo zanimivo življenjsko zgodbo, predvsem zaradi tega, ker se je bala, da bi se kdo želel maščevati njeni družini. Nedavno so ji zdravniki odkrili raka, zato je ocenila, da nima več kaj zgubiti.

Stara leta preživlja v anonimnem pokoju nekje v Severni Virginiji. Pred intervjujem je zahtevala, da se njeno pravo ime prikrije. »Obstajajo številni norci, ki bi mi zažgali hišo ali me poskušali ustreliti,« je prepričana ženica, ki se ji ni uspelo otresti močnega nemškega naglasa. Rodila se je 18. avgusta 1933 kot Inge-Brigitt Höss. Otroštvo je preživljala po koncentracijskih taboriščih, medtem ko je njen oče napredoval po hierarhični lestvici Hitlerjevih esesovcev. Med sedmim in enajstim letom je živela v vili poleg Auschwitza, kjer je njena družina uživala v luksuzu. Na domu so jim stregli ujetniki, večina opreme, od pohištva do umetnin, je bila ukradena zapornikom, ki so končali v plinskih komorah. Brigitte se spominja, da si lahko z okna na podstrešju videl jetniške barake in stari krematorij. Najbolj pa so ji ostali v spominu konji in nemški ovčarji.

Aprila 1945, ko je bila vojna že izgubljena, je z družino zbežala na sever, kjer so čakali na primeren trenutek, da bi zbežali v Južno Ameriko. To jim ni uspelo, ker jim je prišel na sled sloviti lovec na nacije Hanns Alexander, in njen oče se je marca1946 znašel za zapahi. Sodili so mu v Nürnbergu in ga pozneje obesili v bližini krematorija pri Auschwitzu.

Brigitte je po očetovi aretaciji z mamo Hedwig, dvema bratoma in dvema sestrama zašla v skrajno revščino. Zaradi zločinov nacističnega režima se je družina težko prebijala skozi življenje. V petdesetih letih je Brigitte zapustila Nemčijo in iskala priložnost v Španiji, kjer je tri leta službovala kot manekenka za takrat čedalje bolj uspešno modno hišo Balenciaga. Leta 1961 se je poročila z irsko-ameriškim inženirjem, ki je služboval v Madridu. Razkrila mu je svoj rod, bil je zelo razumevajoč, saj jo je videl kot žrtev. V njunem zakonu je od takrat veljalo nenapisano pravilo, da se ne govori o izvoru njene družine. Zaradi moževe službe je veliko potovala, bila sta v Liberiji, Grčiji, Iranu in Vietnamu, vse dokler se nista s sinom in hčerko leta 1972 ustalila v Washingtonu.

Sprva je imela veliko težav in se ni zmogla privaditi novemu življenjskemu slogu. Sreča se ji je nasmehnila, ko je našla zaposlitev v modnem butiku, kjer so se oblačile žene senatorjev in kongresnikov. Kmalu po nastopu službe se je z delodajalko napila in ji razkrila, kdo je bil njen oče. Priznanje je bilo še toliko težje, ker je bila lastnica prodajalne Judinja iz Nemčije, ki je leta 1938 zbežala v tujino pred vzhajajočo nacistično stranko. Ženski sta se spoprijateljili in Brigitte je delala v butiku nadaljnjih 35 let. Če jo je od takrat kdo vprašal po očetu, mu je preprosto odgovorila, da je umrl med drugo svetovno vojno.

Z možem se je razšla leta 1983, hčerka ji je umrla, sin pa živi pri njej. Pogosto videva svoje vnuke, vendar še ni zmogla z njimi deliti svoje temne preteklosti, predvsem zato, ker jih ne želi vznemirjati. Med letoma 1960 in 1980 jo je v Združenih državah večkrat obiskala mama. Med zadnjim obiskom je umrla, zato je pokopana v bližini njenega doma. Preostali člani Brigittine družine živijo v Nemčiji, en brat pa je umrl. Njen nečak Rainer je edini, ki je javno razkril, da je potomec Hössa. Ob neki priložnosti je Brigitte rekel: »Če bi vedel, kjer je dedek pokopan, bi se mu poscal na grob.«

Brigitte je nekoliko presenetila novinarja, ko se je začela postavljati očetu v bran, saj je vztrajno ponavljala, da ga ima v lepem spominu. »Bil je najbolj prijazen moški na svetu. Do nas je bil zelo dober.« Prav tako je povedala, da je bil globoko v sebi žalosten, da je moral narediti veliko stvari po naročilu, da ni imel izbire. »To je preprosto moral narediti, grozili so njegovi družini. Oficirjev SS je bilo veliko, če on ne bi tega naredil, bi prišel drugi.« Brigitte ne zanika, da so se v Auschwitzu in po drugih taboriščih dogajala grozodejstva, vendar ne verjame, da je bilo ubitih tako veliko. »Kako je lahko toliko preživelih, če so jih toliko ubili?« se vprašuje. Na pripombo, da je njen oče priznal, da so jih toliko ubili, je odgovorila, da so Britanci to od njega izsilili z mučenjem.