Pred petdesetimi leti je vesoljske programe obvladovala Sovjetska zveza: v vsemir so poslali kar dve enosedežni vesoljski ladji tipa Vostok (vzhod). Leta 1961 so tako opravili že dva poleta in vsak je bil po svoje pravi spektakel; prvi je spomladi obiskal vesolje legendarni kozmonavt Jurij Gagarin, ki je enkrat obkrožil Zemljo, poleti istega leta pa mu je sledil German Titov, ki je okrog Zemlje potoval ves dan. Rusi so si tako nabirali prve izkušnje pri vesoljskih poletih s človeško posadko, in to na res velikih ladjah, ki so po teži občutno prekašale ameriške.
Američani sprejmejo izziv
Seveda so se ZDA kmalu odzvale, imele so enosedežno vesoljsko ladjo Mercury. Že nekaj tednov po Gagarinovem poletu so na suborbitalni polet (astronavt torej ni prišel v orbito okrog Zemlje) poslali Alana Sheparda, za njim pa Virgila Gusa Grissoma, obe potovanji sta trajali okrog petnajst minut. Nasa se je na prvi orbitalni polet pripravljala že od konca 1961, a ker jim je Mercury povzročal številne nevšečnosti, se je datum zavlekel v 1962. Načrtovali so ga za 13. februar, a so ga zaradi različnih težav z nosilno raketo General Dynamics Atlas D in vremena šestkrat odložili, do 20. februarja, ko je v vesolje poletel John Glenn, s ciljem, da bi vsaj trikrat obkrožil Zemljo. Kapsulo so poimenovali Friendship 7 (prijateljstvo), v čast sedmim astronavtom, ki so sodelovali v programu.
Izstrelitev in skrivnostne kresničke
Tudi na dan izstrelitve so morali načrtovano uro zaradi manjših tehničnih težav prestaviti. Končno so nadaljevali odštevanje in ob 9.47 zjutraj po lokalnem času se je začelo Glennovo zgodovinsko potovanje. Nosilna raketa Atlas D je ponesla Mercuryja v vesolje, astronavtov srčni utrip se je dvignil na 110 udarcev na minuto. Obe stopnji rakete sta delovali dobrih pet minut in Glenn se je znašel v orbiti, ki je bila Zemlji najbližja na 159 kilometrih in se od nje najbolj oddaljila za 265 kilometrov. Takoj ko je dosegla orbito, se je Mercury ločil od zadnje stopnje nosilne rakete, ki se je v vesolju sukala ali vrtela in jo je bilo osem minut mogoče tudi videti. Kontrolno središče na Zemlji je izjavilo, da je kapsula z Glennom na krovu v taki orbiti, da bi lahko Zemljo obkrožila sedemkrat, računalniki vesoljskega središča Goddard pa so kazali, da bi bilo mogoče naš planet obkrožiti kar stokrat!
Glenn, ki je potoval s hitrostjo skoraj 28.230 kilometrov na uro, je kmalu zaupal občutek, da je stanje breztežnosti zelo prijetno, omogočilo mu je tudi lažje upravljanje kamere. Takrat je šlo še vse kot po maslu. Med preletom Tihega oceana, nad otokom Canton, je doživel kratko, 45-minutno noč, s svojim periskopom se je pripravljal na sončni vzhod. Nenadoma je zunaj vesoljskega plovila uzrl tisoče in tisoče svetlečih se drobcev, ki so spominjali na zvezdnato polje. Kresničke, kot jih je Glenn imenoval, so potovale pred vesoljskim plovilom, ocenil je, da njihov izvor ni povezan z Mercuryjem. Ko je kapsula prispela v svetlejši del Pacifika, so kresničke izginile.
Težave
V drugi orbiti so se začele kazati prve preglavice, ki pa so šele nakazovale resne nevšečnosti – te bi lahko celo ogrozile astronavtovo življenje. Prve težave so zadevale sistem za usmerjanje kapsule v orbiti, ki je uravnaval delovanje majhnega usmerjevalnega raketnega motorja: ta je po krajši nenadni prekinitvi znova začel skrivnostno delovati. Nadzornike je zaskrbela tudi zelo velika poraba goriva, mnogo večja od predvidene. Inženir na Zemlji je ugotovil, da segment 51 sporoča nenavadne podatke o stanju sistema za pristajanje: po njih namreč vreča, ki ublaži ta pristanek na vodi, in toplotni ščit nista bila več v ustreznem položaju. Ključna komponenta, kot je toplotni ščit, naj bi visel samo na kovinskih trakovih treh zaviralnih raket na trdno gorivo. Seveda so se strokovnjaki takoj lotili reševanja težave, Glenn pa je ugotovil, da signalna lučka tega sistema že opozarja na težave. Ker ni bilo jasno, ali je v okvari že celotni sistem ali je zatajila le elektronika oziroma signalna lučka (pozneje se je izkazalo, da je skrbi povzročala prav ta), so sklenili, da se Glenn po tretji orbiti spusti na Zemljo s pritrjenim sistemom treh zaviralnih raket ali retroraket (te bi morali po programu odvreči) in kovinskimi trakovi, ki držijo ta sistem. Da bi obdržal retrorakete, je moral ročno potegniti periskop nazaj v kapsulo. Tudi precej drugih postopkov je moral Glenn opraviti ročno, ker se avtomatika nekajkrat ni izkazala za zanesljivo. Nad Kalifornijo, ob koncu tretje orbite, je vžgal prvo retroraketo, nato sta v nekaj sekundah sledili še drugi dve.
Nazaj na Zemljo
Glenn je pravilno usmeril kapsulo, tako da je začel njen širši konec s toplotnim ščitom prodirati v Zemljino ozračje. Kmalu je Mercuryja obdala prava ognjena krogla, mimo okna so švigali žareči deli porabljenih retroraket. Takrat je Glenn doživljal najhujši del potovanja, saj so mogočne sile trenja in velikanski pospeški obremenjevali kapsulo, zaradi odpadnih letečih delcev kovin zunaj kapsule se je bal, da je začel razpadati toplotni ščit – v takem primeru mu namreč ne bi bilo pomoči. Po največji obremenitvi je začela kapsula nihati kot list na drevesu. Toplotni ščit je očitno ostal na mestu. Glenn je preživel, a začel se je spraševati, ali bo kapsula dovolj stabilna, da bo lahko sprostila prvo zavorno padalo. Strahovi so bili upravičeni, saj se je izkazalo, da nima na krovu nič več goriva za usmerjanje. Odločil se je, da bo padalo sprostil ročno, a ravno takrat se je odprlo samodejno, vendar znatno više, in sicer na skoraj 8500 metrih in ne na predvidenih 6900. Vsi sistemi so potem delovali po načrtih. Kapsula se je spustila približno štirideset milj bliže od predvidenega kraja pristanka, Glenna pa je kmalu zatem pobral rušilec Noa. Kapsulo so potegnili na krov in utrujen, prepoten ter žejen astronavt se je pridružil mornarjem. Pozneje so ga prepeljali na letalonosilko Randolph, kjer so ga zdravniki prvič pregledali, po telefonu pa ga je poklical sam predsednik John F. Kennedy in mu osebno čestital za dogodek, zgodovinskega pomena za Američane.
Omenimo naj še, da je Glenn 29. oktobra 1998, ko jih je štel 77, na krovu raketoplana (polet STS 95) znova poletel v vesolje kot najstarejši Zemljan in astronavt. John Glenn, danes najstarejši astronavt, jih ima 91, od sedmih astronavtov, ki so sodelovali v programu Mercury, je živ samo še eden: 86-letni Scott Carpenter, ki je v vesolje poletel za Johnom Glennom in ravno tako trikrat obkrožil Zemljo.
O Friendshipu 7
Orbita: 159 x 265 kilometrov
Naklon orbite: 32,5 kotne stopinje
Izstrelišče: Izstrelni kompleks 14, Cape Canaveral, Florida
Program: Mercury
Masa kapsule: 1335 kilogramov
Nosilna raketa: General Dynamics Atlas D Mercury
Zanimivo je še, da je del nosilne rakete 21. februarja 1962 padel na kmetijo v Južni Afriki. Kovinski fragment so identificirali po oznakah. Kapsula, s katero je John Glenn potoval, je razstavljena v znanem muzeju za letalstvo in vesolje National Air and Space Museum inštituta Smitsonian.
