Nesreča je dosegla najvišjo (sedmo) stopnjo nevarnosti po mednarodni jedrski lestvici – sprostilo pa se je menda kar štiristokrat več radioaktivnega sevanja kot pri atomski bombi, odvrženi na Hirošimo. Radioaktivne snovi, ki so v desetih dneh po eksploziji nenadzorovano ušle v ozračje, so močno onesnažile Belorusijo, Rusijo in Ukrajino, oblak smrti pa je objel tako rekoč vso Evropo. Sovjetskim oblastem se je jezik razvezal šele, ko so na njih pritisnile tuje države, saj so močno povečano radioaktivnost z vzhoda zaznale naprave na Švedskem.
Čez čas, ko so se tisoči že nadihali smrtonosne in nevidne snovi, so le izvedli evakuacijo prebivalcev. Mesto Pripjat s približno 50.000 ljudmi so zgradili ravno za delavce v bližnji jedrski elektrarni. In prav zaradi nje so ga pozneje povsem izpraznili. V rekordnem času so s tisoč avtobusi na varno odpeljali vse prebivalce Pripjata in vasi okoli jedrske elektrarne, v kateri je zevala ogromna luknja, iz nje pa je bruhal nevidni sovražnik. Območje bo za vedno ostalo tako kontaminirano, da se ljudje ne bodo mogli vrniti na svoje domove. Niti njihovi zanamci. Pravzaprav nihče več. Tja se zadnja leta lahko odpravijo le strokovni delavci, ki nadzorujejo Černobil z okolico, in turisti.
Kos opeke nevarnejši od sevanja
Danes sprehod po Pripjatu pokaže, kako si narava počasi jemlje, kar je njenega. V notranjosti opustošenih blokov, restavracij, šol, vrtcev in drugih ustanov so zrasla celo drevesa, stavbe razpadajo, vse bolj jih prekrivajo takšne ali drugačne rastline. Sevanje je povsod vsaj malenkost povečano, a v ozračju ni nikjer kritično, razumljivo pa precej niha. Nevarnosti za zdravje ni, saj je ekskurzija kratka in v tem času človek dobi toliko sevanja kot pri rentgenskem slikanju ali med poletom čez Atlantik, pomirja Jurij, vodnik po černobilskem območju. Pravzaprav je v Pripjatu nevarneje, da vam na glavo zgrmi kakšen kos opeke ali ometa, kot sama radioaktivnost.
Pripjat bo gotovo ostal mesto duhov, po černobilskem območju pa se bodo tudi čez stoletja preganjale le živali. Ker te na zaščitenem območju nimajo sovražnikov, so se nekatere vrste, ki jih še pred desetletji tu ni bilo na spregled, močno razmnožile.
Vsaj nekje koruptivnost odpade
Tridesetkilometrski černobilski obroč, ki ga straži ukrajinska vojska, je že nekaj časa odprt za turiste. Čeprav je radioaktivni turizem vse bolj razširjen, so pravila dostopa in vedenja strogo določena. Popuščanja ni. V Ukrajini se lahko sicer marsikatero stvar uredi s poslom pod mizo, a so tamkajšnji prebivalci zaradi tragedije plačali previsoko ceno, da bi pri obisku Černobila komu pogledali skozi prste. Državna agencija, ki ima glavno besedo pri obisku prizadetega območja, je predpisala stroga merila. Vse zaradi varnosti, saj bi lahko imel brezglavi obisk kontaminirane cone hude posledice za širšo okolico. Sedemindvajset let po nesreči je sevanje le kakšnih sto korakov od poškodovanega reaktorja 4 približno 20-krat večje od naravnega. Ob kratkotrajnem zadrževanju na območju ni nevarnosti za ljudi. Radioaktivnost so tam močno omejili z zamenjavo zemlje, saj se 90 odstotkov vsega sevanja v černobilski coni skriva prav v prsti.
Jurij nazorno pokaže, kako je sevanje v le nekaj centimetrih močno spremenljivo, ko z geigerjevim števcem opleta po različnih površinah. Denimo železna konstrukcija tanka, ki je bil v najbolj kritičnih trenutkih izpostavljen sevanju, ima zanemarljivo vrednost radioaktivnosti, medtem ko je naprava povsem ponorela, ko jo je približal njegovim gosenicam, kjer je bilo polno zemlje in navlake.
Nekaj dni po eksploziji so širše območje okoli reaktorja izpraznili
Ostal je le kakšen ducat tistih, ki jih niti železna oblast ni prepričala, da jih ogroža nevidni sovražnik. Nekaj pa se jih je pozneje vrnilo na domove. Zdaj je takšnih, ki živijo v prepovedanem pasu, približno dvesto, večinoma starejših, ki se za nobeno ceno nočejo odreči svojemu rojstnemu kraju. Če je nesreča za seboj pustila veliko umrlih in gromozansko število na smrt bolnih, pa najvztrajnejši lokalci na kontaminiranem območju živijo že leta in se prehranjujejo z doma pridelano hrano, ki je vse prej kot neoporečna. In kar je najbolj presenetljivo – nekateri so doživeli že prav zavidljivo starost.
Gradijo nov sarkofag
Kmalu po eksploziji so bili nevarnosti najbolj izpostavljeni gasilci, misleč, da gasijo le običajen požar, saj jih ni nihče opozoril na nevarnost visokega sevanja. Življenje nekaterih se je kmalu končalo. Naslednji so se v smrt pognali tako imenovani likvidatorji, kot so krstili armado mobiliziranih rezervistov, ki so nekaj mesecev odstranjevali visokoradioaktivne odpadke. Luknjo, iz katere je kar bruhala smrt, so le zasuli in zgradili železobetonski sarkofag, ki zakriva približno 190 ton visokoradioaktivne sredice. A je ta že tako načet, da je nastala resna nevarnost nove tragedije. Pred časom so začeli graditi nov sarkofag, ki bo po ocenah strokovnjakov zagotavljal varnost sto let.
