Ko je papež Frančišek te dni v romarskem središču Fatima za svetnika razglasil brata in sestro, ki se jima je leta 1917 kot otrokoma prikazala Marija, je povzročil kar nekaj nejevolje na Hrvaškem. Tam namreč že dolgo čakajo na papeževo odločitev, ali bo za svetnika razglasil kardinala blaženega Alojzija Stepinca, čemur sicer soseda Srbija, s tamkajšnjo pravoslavno cerkvijo na čelu, odločno nasprotuje. Nekaj pozneje pa še zaradi stališča o prikazovanjih v bosansko-hercegovskem romarskem središču Medžugorju.
»Blažena Francisca Marto in Jacinto Marto razglašamo za svetnika in ju uvrščamo na seznam svetnikov, kot takšna pa ju mora častiti tudi Cerkev,« je dejal papež pred verniki z vsega sveta, ki so napolnili prizorišče pred cerkvijo, na katerem je prostora za 400.000 ljudi. Okoli 100.000 pa jih je razglasitev pastirčkov za svetnika spremljalo prek velikih zaslonov na okoliških ulicah. Po navedbah Vatikana, ki se sklicuje na lokalne oblasti, je tako dogodek skupno spremljalo pol milijona ljudi.
Poročilo kardinala Ruinija
Trem pastirčkom – Franciscu in Jacinti Marto ter njuni sestrični Lucii dos Santos – se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917, nad oljko. Do oktobra 1917 se jim je znova prikazala vsak 13. dan v mesecu. Naročila jim je, naj jo častijo ter molijo in delajo pokoro za grehe. Prikazovanja v Fatimi je Cerkev priznala leta 1930.
Stepinac na Triglavu Leta 1936 se je zagrebški nadškof Alojzij Stepinac z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom povzpel do Kredarice in na Triglav. Kratka novica o tem je bila objavljena v takratnem Planinskem vestniku. Leta 2006 je slovenska Rimskokatolišika cerkev postavila spominsko ploščo Alojziju Stepincu v kapeli Marije Snežne na Kredarici v neposredni bližini Triglava: tudi v znamenje rešitve slovenskih duhovnikov pred odhodom v nemška ali ustaška koncentracijska taborišča. |
Papež Frančišek je v letalu na poti iz Fatime novinarjem glede prikazovanj Marije v Medžugorju dejal, da poročilo kardinala Camilla Ruinija, ki je vodil preiskavo o prikazovanjih, pravi, da je treba prva prikazovanja, ko so bili vidci otroci, še raziskovati. Za zdajšnja prikazovanja pa poročilo izraža dvome. O slednjih je papež Frančišek izrazil tudi mnenje: »Osebno imam raje Marijo mater, našo mater, in ne Marije, 'vodje poštnega urada', ki vsak dan pošilja sporočilo ob določeni uri... To ni Jezusova mama,« je dejal papež in dodal, da ta sedanja domnevna prikazovanja nimajo posebne vrednosti. Dodaja pa, da je pravo in resnično bistvo Ruinijevega poročila duhovno in pastoralno dejstvo, da se ljudje tam spreobrnejo, srečajo Boga in spremenijo življenje... Za to ni čarobne palice in tega duhovno-pastoralnega dejstva ni mogoče zanikati, je dejal papež.
Šestintrideset let pozneje
Spomnimo: čudež v Medžugorju naj bi se prvič zgodil junija 1981, ko je šest otrok zatrjevalo, da se jim je na medžugorskih pobočjih večkrat zapored prikazala devica Marija, podobno kot naj bi se zgodilo v francoskem Lourdesu in portugalski Fatimi. Ti dve prizorišči je Cerkev potrdila kot sveti mesti, Marijinih prikazovanj v Medžugorju pa ni nikoli potrdila.
Avtentičnih le prvih sedem Po pisanju uglednega vatikanskega novinarja Andrea Torniellija naj bi Komisija za Medžugorje, ki jo vodi kardinal Ruini, potrdila prvih sedem prikazovanj Marije v Medžugorju v letu 1981. Ta so po mnenju komisije avtentična, tista po 3. juliju 1981 pa so postavili pod vprašaj. Od članov komisije jih je 13 glasovalo za, po eden pa je bil proti in vzdržan. Eden najbolje obveščenih vatikanistov navaja ugotovitve komisije, da so bili v prvem obdobju vidci psihično zdravi in zelo presenečeni nad dogodki. Niso bili pod vplivom frančiškanov v tej hercegovski župniji in se niso ozirali na to, da jih je aretirala komunistična policija in jih izpraševala, ampak so goreče oznanjali, kar so videli, tudi pod grožnjo s smrtjo. Komisija je predlagala papežu, da ukine prepoved organiziranih romanj v Medžugorje. Duhovniki zdaj namreč ne smejo organizirati romanj v ta hercegovski kraj, temveč so lahko samo duhovni spremljevalci. Predlagali so še, da se župnija Medžugorje dodeli pod neposredno pristojnost Svetega sedeža in postane tako imenovano papeško svetišče. Ta rešitev po mnenju komisije preprečuje formiranje nekakšne vzporedne cerkve ter zagotavlja transparentnost okrog ekonomskih vprašanj. A vse to naj ne bi pomenilo tudi priznanja nadnaravnosti tamkajšnjega dogajanja, piše Tornielli in opozarja, da poročilu nasprotuje Kongregacija za nauk vere, ki jo vodi kardinal Gerhard Müller, odkrit nasprotnik medžugorskega fenomena. |
V Vatikanu že dolgo razpravljajo, kaj narediti z Medžugorjem. Že leta 1991, deset let po »prikazovanju«, so bili do poslovanja frančiškanov v Medžugorju bolj ali manj nezaupljivi. Edino sporočilo o tem, kaj si Cerkev misli, je pripravila takratna škofovska konferenca Jugoslavije. V njem so zapisali, da člani komisije po opravljeni analizi niso mogli potrditi, da so bili dogodki nadnaravni, Cerkev pa bo še naprej spremljala ta pojav.
Sveti sedež je nato marca 2010 imenoval posebno komisijo za Medžugorje s kardinalom Camillom Ruinijem na čelu, ki je več let preučevala prikazovanje device Marije v tem kraju v BiH. Vatikan se o fenomenu še ni izjasnil. Medtem ko cerkvene institucije in komisije razpravljajo, ali naj Medžugorje postane sveti kraj, se je to romarsko mesto razvilo v svojevrsten verski zabaviščni park, poln iskrenih verskih čustev, želja in upov pa tudi komercialnega kiča. Medžugorje ima poseben prostor v srcih hrvaških vernikov, navsezadnje ni hrvaške medijske osebnosti, ki kraja ne bi zlorabila v intervjujih pri razkazovanju svoje vernosti in s tem pripadnosti 86 odstotkom Hrvatom, ki so se opredelili za katoličane.
Magnetki s podobo Marije
Vse več je poznavalcev, ki so prepričani, da Vatikan skoraj zagotovo še kar nekaj časa ne bo priznal domnevnih čudežev, seveda pa nima nič proti romanjem. A je v začetku leta papež Frančišek dokaj presenetljivo, še posebej za mostarskega nadškofa in hrvaške škofe nasploh, imenoval poljskega nadškofa Henryka Hoserja za posebnega odposlanca Svetega sedeža za Medžugorje. Cilj njegove misije »je boljše poznavanje tamkajšnjih pastoralnih razmer in predvsem potreb vernikov, ki tja prihajajo kot romarji«. Na podlagi tega bodo, vsaj tako so sporočili iz Vatikana, predlagali prihodnje pastoralne pobude v tem svetišču, znanem, še zlasti zaradi vsot, ki se tam vsako leto obrnejo, tudi kot verski Las Vegas.
Hiša trgovanja Ne glede na papeževe besede, da je »odrešenje zastonj« in da je velik škandal, ki ga je težko oprostiti, ko božja hiša postane hiša trgovanja, hrvaški duhovniki – hrvaška Katoliška cerkev sicer velja za precej bogato institucijo, v lasti pa ima tudi približno 30.000 nepremičnin po vsej državi – vztrajajo pri obstoječih cenikih. Ti med drugim določajo, da stane običajna maša 50 kun (šest evrov), maša s petjem 130 kun (približno 15 evrov), poroka in pogreb sta po 300 kun (približno 40 evrov), različna potrdila, potrebna za poroke, krst, poročni list, krstni list … pa stanejo nekaj evrov, seveda z dodatkom – koleka. |
Vendar kljub že nekajkrat dokaj izraženemu resnemu dvomu v domnevna razodetja v Medžugorju – tokratno je bilo sicer najbolj odmevno in najbolj jasno – to ni ovira, da se reke romarjev z vseh koncev in krajev sveta ne bi valile proti mestecu, načičkanem s prodajalnami verskih spominkov, sveč, plastičnega cvetja, napisi sobe – rooms – camere, jeftino, magnetki s podobo Marije …
Slaba volja na Kaptolu
Na Kaptolu v Zagrebu, kjer je sedež hrvaške Katoliške cerkve, je zaradi papeževih izjav o prikazovanjih v Medžugorju slabe volje precej, nezadovoljstvo pa se povečuje tudi zaradi nenehnega prelaganja, da bi blaženi Alojzije Stepinac vendar postal svetnik. Na kratko: Hrvaška nestrpno pričakuje, da papež razglasi Stepinca za svetnika, Srbija, s tamkajšnjo pravoslavno cerkvijo vred, pa temu odločno nasprotuje. Papež Frančišek se ne postavlja na nobeno stran.
Proces kanonizacije je sicer že zdavnaj končan, to so v Vatikanu že nekajkrat poudarili, vendar ostaja velika neznanka dan oziroma trenutek posvetitve. Medtem prav zaradi Stepinca poteka pravcati politični pikado med Hrvaško in Srbijo. Nobena skrivnost ni, da je Stepinac za številne na Hrvaškem že svetnik, navsezadnje se tako obnaša tudi vrh hrvaške Katoliške cerkve, a kaj, ko je za druge, še posebno za Srbe, zgolj zločinec.
Kot radi poudarjajo, je imel aktivno vlogo pri pokristjanjevanju in pregonu Srbov v takratni Pavelićevi fašistični Neodvisni državi Hrvaški (NDH). Hrvaška stran to etapo v življenju kardinala blaženega Stepinca najraje pozabi omeniti, na veliki zvon pa obeša njegova dobra dela in sodelovanje s poznejšimi zmagovalci ter, razumljivo, obremenjenost jugoslovanske Udbe s Stepincem in njegovim življenjem.
Rehabilitacija Stepnica
in jeza v Srbiji
Poldrugo desetletje je minilo, odkar je papež Janez Pavel II. razglasil kardinala Stepinca za blaženega. A kamen spotike se vali iz leta 1941. V knjigi Nadškof genocida Marca Aurelia Rivellija, ki je prišla na knjižne police pred devetimi leti, je o tem črno na belem zapisano, da je kardinal Stepinac sodeloval z italijansko okupacijsko oblastjo, ki je podpirala hrvaško ustaško državo. Da je bil vodja vojaških kaplanov in član parlamenta, da je molčal o zločinih ter celo od ustaške države prejel red za zasluge.
»Papež Frančišek ne bo razglasil Stepinca za svetnika; skoraj prepričan sem, da bo z odločitvijo zavlačeval in jo najbrž prepustil svojemu nasledniku,« pravi zagrebški kolega Darko Hudelist, ki je tudi prepričan, da bi odločitev o posvetitvi povzročila še večjo nestrpnost s Srbsko pravoslavno cerkvijo. Nestrpnost je dosegla vrelišče z lansko odločitvijo zagrebškega županijskega sodišča, ki je odločilo, da se sodni postopek proti hrvaškemu nadškofu Alojziju Stepincu, obsojenemu leta 1946 na »komunističnem montiranem postopku«, ponovi. Odločitev sodišča iz leta 1946 pa se v celoti zavrže.