»V turškem mestecu Gaziantep se je prejšnji teden prvič zgodil napad na kurdsko poroko. Bilo je prvikrat, da so za napad uporabili dečka, starega med 12 in 14 leti. Ni jasno, ali se je razstrelil sam ali so ga razstrelili. Govorili so o dveh moških, ki sta takoj po eksploziji odšla s prizorišča, možno je, da sta dečka detonirala in je bil nemočen,« je v torek, dva dni po vrnitvi z območja vojnih grozot, pripovedoval Bogomil Ferfila, profesor ameriških in svetovnih študij na fakulteti za družbene vede.
Življenje za bojiščem
Posnetki iz obmejnega mesteca Karkamış, ki nam jih je odstopil profesor, pričajo o življenju ob turško-sirski meji, kjer se v vsakdanjik mešajo tankovske brigade, tuljenje siren reševalnih vozil, ki se iz smeri bojišča pripodijo vsakih deset minut, in milijoni beguncev, nekateri so domačinom pomagali obirati pistacije. »Sem so Turki pripeljali tankovsko brigado, od tu so turški tanki prvič napadli sirski Jarabulus, od koder so po treh letih izgnali borce Islamske države, zdaj pa prodirajo proti drugim sirskim mestom,« pojasnjuje sogovornik.
Potoval je s Turkoma, ki sta pripravljala prispevek za nemško medijsko hišo, in se sestal tudi z arabskimi mudžahedinskimi borci, ki so najbolj skrajni sirski uporniki proti režimu Bašarja Al Asada. Domneva, da izbor sogovornikov za nemško televizijo ni naključen, »nemški publiki so verjetno najbolj všeč arabski skrajneži. Mudžahedini so povedali, da so veseli, da so turški tanki prepodili Islamsko državo iz Jarabulusa. Seveda je turška vojska nabrala take uporniške skupine, ki so dojemljive za turške interese. Naslednja izjava upornikov pa je bila: Zdaj se bomo skupaj z našimi turškimi zavezniki borili proti Kurdom.«
Beguncev ne vleče v Evropo
Medtem ko je spomin na begunsko reko, prav te dni mineva leto dni, kar se je valila tudi čez Slovenijo, še živ, Nemci pa to jesen pričakujejo do 400.000 novih beguncev, Ferfila pojasni, da je bil pred kratkim v Libanonu, v dolini Beka, ki je od Sirije umaknjena nekaj kilometrov: »Vsa dolina je polna belih šotorov, v katerih so begunci. Umaknili so se v dolino, ko bo vojne konec, pa se bodo vrnili v Sirijo. Ravno tako kot begunci v Gaziantepu. Ti ne želijo v Evropo. Nihče natančno ne ve, koliko je teh ljudi, dva, tri, štiri ali celo več milijonov, a Turki jih niti ne dojemajo kot veliko breme. Njihovo dojemanje begunskega problema je povsem drugačno od našega. Tu jih pride deset, pa je halo. Tam jih imajo štiri milijone, pa rečejo, tukaj pač so, mi zanje plačujemo, pa niti ne pričakujemo velikih koristi.«
Priznava, da je v Libanonu in Jordaniji drugače. Tam so begunci iz Izraela praktično v celoti spremenili sestavo družbe in tvorijo silo, ki ogroža vladavino domačih elit. »V Jordaniji je Palestincev toliko, da se bodo kmalu lahko polastili oblasti, ker jih bo kmalu več kot domačinov. Podobno je v Libanonu.«
Več denarja, več glasov
Na vprašanje, ali je islamski terorizem za Evropo nevaren, Ferfila odgovarja, da je zmerni islam religija kot vse druge. Problem so seveda skrajneži. V terorističnih napadih Turkov tako rekoč ni bilo. Islamski svet šteje 52 držav, Turčija pa je najsvetlejši primer, kar se tiče politike, gospodarstva in tolerantnosti. »Res pa je, da ob vsej tej tolerantnosti v gostilni le težko vidiš žensko,« se pošali.
Strah pred kurdsko državo Profesor politologije Bogomil Ferfila vidi kot poglavitni interes Turčije preprečiti, da bi se ob turško-sirski meji vzpostavilo večje ozemlje Kurdov: »Česar se turški predsednik Recep Tayyip Erdogan boji kot hudič križa, je, da bi tudi Kurdi na turški strani začeli razmišljati o svoji državi. To je dobro tudi za Evropo, saj predvidevam, da večjega števila beguncev Erdogan v Evropo ne bo spustil. Zanj je bistveno, da ga bo Evropa podprla v prepovedi nastanka kurdske države.« |
Ferfila Turčijo ocenjuje za zelo demokratično državo. »Na hitro napisani medijski komentarji jo slikajo kot diktaturo, kar je napačno. Ima zelo močne opozicijske stranke, ki na vsakih volitvah dobijo skupaj od 45 do 55 odstotkov. Se pravi, toliko kot Erdoganova stranka. Demokracija deluje. Erdogan je v času svoje vladavine izredno razvil Turčijo. Kosmati družbeni proizvod je povečal za trikrat in ljudje so mu zaradi tega hvaležni. Če se ti zviša plača v dvanajstih letih za trikrat, voliš za človeka, ki je to dosegel. In Turčija je država v razcvetu. Cestno in letalsko infrastrukturo ima boljšo kot pol Evrope, veliko se gradi. Čim se bo to končalo ali če se bo preveč zapletel v vojno, se bo tudi njemu začel majati stolček.«
Opravičilo Amerike
Profesor Ferfila, ki ga je pot v Turčijo tokrat vodila zaradi obiska ameriškega podpredsednika Bidna, sestal pa se je tudi s številnimi turškimi vladnimi svetovalci in diplomati, opozarja, da se je Erdoganu stolček ob julijskem poskusu vojaškega udara močno zatresel. Ne strinja se s tistimi, ki Erdoganu očitajo, da je scenarij dogajanja spisal sam: »Kar je nepoznavalce Turčije vodilo k takim trditvam, je najbrž dejstvo, da je imel Erdogan že od leta 2013, ko so bile prve demonstracije proti njemu v parku Gezi v Istanbulu, res pripravljene sezname ljudi, ki se jih je hotel rešiti, zlasti v vojski in medijih. Takrat je prišel tudi v konflikt s Fethullahom Gülenom. Razlog za julijski poskus puča je dejstvo, da je vojaški vrh vedel, da ga konec julija čaka čistka, zato so pripravili udar, ki pa se je izkazal za slabo pripravljenega. Prepričan pa sem, da bi julijski udar uspel, če Erdogan delnih čistk ne bi izvedel že v letih 2008 in 2010. Vojaki so naredili tri napake: začeli so ga ponoči, ko je že tako in tako omejeno gibanje, niso zasedli medijev in niso ujeli Erdogana. Ena od tujih tajnih služb ga je posvarila in uspelo se mu je umakniti. Če bi ga zajeli in prevzeli medije, bi puč uspel.«
Biden se je po Ferfilovem mnenju v Turčiji mudil prav zaradi puča. »Biden je v Ameriki najboljši diplomat za umiritev razmer. Turčija je Ameriki in Evropi zamerila, da zatrtja upora niso podprli, ampak so bolj kot upornikom gledali pod prste Erdoganu. Bolj jih je skrbela demokratičnost zatrtja upora kot sam upor. Biden se je prišel opravičit. Menim, da je sklenil celo vrsto dogovorov. Eden je gotovo bil, da se Turkom dovoli, da vdrejo v Sirijo. Američani so jasno rekli, da so proti kurdski državi, saj se zavzemajo za enotno Sirijo. Američani so doslej oboroževali in trenirali kurdske enote, zdaj te podpore ni več.«
Ferfili so turški vladni svetovalci dali vedeti, da bodo odstopili od zahtev po izročitvi Gülena, ki živi v ZDA. Amerika ga kar tako niti ne more izročiti, obstaja sodni postopek ekstradikcije. Prepričan je, da Gülen ni osmislil puča: »Bil je v opoziciji proti Erdoganu, ampak vojska je bila tisti sekularistični steber, ki je vedno nasprotoval islamizaciji. Gülen in Erdogan sta prej sodelovala. Gulenisti so vzpostavili pripravljalne šole za univerze, imeli so zelo dobre učitelje, imajo jih za pametne ljudi. Zato tolikšna čistka med pedagogi. Ko sta Erdogan in Gülen sodelovala, je Erdogan celo financiral širjenje teh šol, ki so bile v vseh islamskih državah, v druge države. V 150 državah so imeli 1500 šol. Ko sta se sprla, se je to končalo. Zanimivo, da je iz vrst diplomacije slišati, da imamo dve skupini gilenistov tudi v Sloveniji. Ko sem spraševal mlajše ljudi, kako jih prepoznati, so mi povedali, da so včasih nosili prstane in si jasno vedel, kdo so. Zdaj jih že dolga leta ne nosijo več in to je zelo zaprt krog.«
