FOTO: Ko se združita umetnost in psihiatrija

GUGGING – V hribih severno od Dunaja leži Gugging, mestece, kjer deluje umetniška kolonija z razliko. Tam se združujeta svetova psihiatrije in umetnosti, in to s spektakularnim uspehom. V zadnjih 50 letih so duševni bolniki v Guggingu ustvarili več kot 75.000 umetniških del, pri čemer so nekatera dosegla tudi ceno več kot 100.000 evrov. Tukaj nastaja t. i. surova umetnost (Art Brut), smer, na katero ne vpliva uveljavljena umetnost in katere najvidnejši predstavniki August Walla, Oswald Tschirtner in Johann Hauser so dosegli svetovno slavo.

V muzeju v Guggingu je do 2. julija na ogled originalna razstava utemeljitelja smeri Jeana Dubuffeta (1901–1985), ki je leta 1949 z razstavo L'Art Brut v Parizu povzročil pravo senzacijo. Med deli so stvaritve ljudi, ki jih je Dubuffet spoznal v umobolnicah po vsej Evropi, kot je Adolf Wölfli, Švicar, ki je trpel za shizofrenijo in halucinacijami, ali pa shizofrenična Aloise Corbaz, ki je iz iztisnjenih cvetnih lističev in zobne paste ustvarjala živopisne fantastične slike. »Dotlej so bila njihova dela obravnavana le kot zanimivost, zagotovo pa ne kot umetnost,« poudarja direktor guggingskega Centra za surovo umetnost Johann Feilacher.

Iz klinike v kolonijo

Psihiatrična bolnišnica v Guggingu ima temno preteklost. Med drugo svetovno vojno so nacisti namreč pobili na stotine pacientov. V petdesetih letih prejšnjega stoletja pa si je novi direktor bolnišnice Leo Navratil pri postavljanju diagnoz začel pomagati s slikami svojih pacientov. In rezultati so ga presenetili. Začel se je dopisovati z Dubuffetom, umetnine pa so se množile in množile, dokler Gugging ni postal znan kot meka za surovo umetnost. Leta 1981 je Navratil v Guggingu ustanovil center za umetnost in psihoterapijo, ki je zdaj znan pod imenom Hiša umetnikov. Sledila sta mu še razstavno-prodajna galerija in muzej, ki sta privabljala vedno več obiskovalcev. Eden izmed njih je bil sloviti britanski glasbenik David Bowie, ki je kupil več del za svojo zbirko.

Psihiatrična bolnišnica se je pred desetletjem zaprla, umetniška kolonija pa je ostala. »Za nas so naši stanovalci na prvem mestu umetniki s posebnimi potrebami, in ne pacienti,« poudarja Feilacher, ki je vajeti bivalne skupnosti od Navratila prevzel leta 1986.

V uvodu omenjeni Walla, Tschirtner in Hauser so zdaj že pokojni, a umetniki iz Gugginga ustvarjajo še naprej. Med njimi so Franz Kernbeis, ki je ob sprejemu v bolnišnico leta 1955 po več ur negibno strmel v praznino, Karl Vondal, ki se je osredotočil na erotično umetnost, in Johann Garber, ki najraje ustvarja ponoči. »Skupaj z umetniškim centrom za ustvarjalno rast iz Oaklanda v Kaliforniji je Gugging eden redkih krajev na svetu, kjer se je oblikovalo toliko umetnikov,« pravi Sarah Lombardi, direktorica muzeja surove umetnosti v švicarski Lausanni.

Umetniki polovico zaslužka od prodaje svojih del namenijo gugginški galeriji, v kateri so tudi delničarji. Johann Garber, čigar nadrealistična dela krasijo številne zidove in objekte v Guggingu in čigar trimetrsko pisano uho stoji pred poslopjem avstrijske državne televizije ORF na Dunaju, pravi: »Umetnik sem in genij. Čudovito je risati in slikati. Srečni smo, ker imamo prostor, kjer lahko živimo in delamo.« A samo življenje v Guggingu še ni zagotovilo za uspeh. Med 15 stanovalci umetniške kolonije vsi niso svetovno znani. »Nekateri se razvijejo pozno, nekateri pa nikoli,« doda Johann Feilacher.