»Pred štirimi leti so me rešili.« Tako svoj zapis na družabnih omrežjih začenja 22-letna Avstrijka Hannah Köstler. Imela je anoreksijo, okrutna bolezen pa ji ni pustila, da bi se tega zavedala. Ko se je pogledala v ogledalo, je bila še vedno prevelika in nikoli dovolj suha, pa čeprav so ji kosti štrlele iz njenega drobnega, mnogo previtkega telesa.
»Nisem videla tistega, kar so drugi videli. Nisem razumela, zakaj so bili moji starši tako zaskrbljeni zame. Nisem razumela, zakaj je moj brat nehal govoriti z menoj. Moja družina je trpela. Še vedno se spomnim vsega, kar so morali prestati zaradi mene, ko me je bolezen vlekla k dnu. Ne morem verjeti, kaj vse sem storila. Žal mi je za vse travme, ki sem jih povzročila. Za vse krožnike, ki sem jih vrgla v vas. Za brce, grizenje, za vse kričanje. Popolnoma sem se izolirala od vseh. Skrbelo me je le, kdaj in koliko bom pojedla, in da telovadim. Nenehno me je zeblo, drgetala sem, četudi je bilo poletje. Lasje so mi izpadali, nisem imela več energije. Ne glede na vse je bila moja motnja hranjenja premočna in tako dominantna, da nisem zmogla spregledati. Vse do konca nisem verjela, da sem bolna, vse dokler ni bilo skoraj prepozno. Z eno nogo sem bila že v grobu in ne bi preživela, če ne bi bilo tistega petka štirimi leti,« piše Köstlerjeva.
Takrat so jo sprejeli v avstrijsko bolnišnico, kjer so ji rešili življenje. »Berem zdravnikov izvid od takrat in vidim, koliko škode sem povzročila svojemu telesu. Organi so odpovedovali, v prvih dveh tednih od sprejetja v bolnišnico sem izgubljala zavest. Sploh se jih ne spomnim. Dobila sem transfuzijo krvi, saj sem potrebovala tako bele kot rdeče krvničke. Moje telo jih ni zmoglo proizvajati dovolj. Nisem se mogla premikati in na posteljo sem bila prikovana več tednov. Ponovno sem se morala naučiti hoditi, telo je zavračalo hrano, zato so me hranili skozi cevko, ki je potekala skozi mojo nosnico. Moje telo navadne hrane enostavno ni zmoglo več predelovati.«
Fotografije je delila s svetom, saj je prepričana, da ne smemo gledati stran od resnice: »Anoreksija je huda bolezen, ki prizadene telo in um. Upam, da bodo moje fotografije preprečile razvoj prehranskih motenj pri drugih.«
Danes je Hannah srečna. Pravi, da še nikoli ni bila tako zelo, in želi si, da ljudje to vedo. Njej se je uspelo pobrati in se vrniti k študiju. Upamo, da se bo tudi drugim, ki trpijo za to hudo prehransko motnjo.