Gre za prvi primer neke države, ki je na položaj veleposlanika v drugi državi imenovala zakonski par. In kako delujeta? »Kot EU!« pravita.
Vsakih šest mesecev diplomatsko številko 1, položaj vodje veleposlaništva, predata drug drugemu. Konec tega meseca bo Philippe Meunier, ki je zdaj uradni in pooblaščeni veleposlanik Francije na Hrvaškem, posle predal svoji ženi Corinne. In tako se bosta izmenjevala do konca mandata, ki jima poteče čez slabe štiri leta.
»Drži, gre za prvi primer v zgodovini francoske diplomacije, da sta dva veleposlanika v eni državi,« pojasnjuje Corrine Meunier.
Zasebno, službeno
Precej vprašanj, kako bosta delovala, sta slišala, odgovor pa je venomer enak, namreč da bo šlo po zelo preprosti poti. »Delujeva kot Evropska unija. Šest mesecev veleposlaništvo vodi en, preostalih šest pa drugi,« odgovarjata. Pomisleke, ali je zaradi takega načina sploh mogoče ločiti zasebno in službeno plat, zavračata in zatrjujeta, da prav tako delovanje to ločitev še kako omogoča.
Dolgo diplomatsko pot imata Francoza za seboj. Ona je pravnica, v diplomaciji je že precej časa. Od leta 1979 je na različnih položajih v francoski diplomaciji delovala kot druga sekretarka veleposlaništva pa prva, bila je tudi prva svetovalka na veleposlaništvu v Slonokoščeni obali, v Italiji, Belgiji, Keniji pa v Kanadi in v Bruslju, kjer je bila tudi v sekretariatu Sveta EU. Sledilo je še nekaj zamenjav diplomatskih zadolžitev v okviru francoskega zunanjega ministrstva, vmes pa nekaj nagrad, tudi vitez legije časti. Tudi Philippe je vseskozi karierni diplomat na različnih področjih, od sodelovanja Francije z EU do varnostnih in gospodarskih področij, skrbel je za sodelovanje z jugovzhodno Evropo in Švico. Bil je v Keniji pa v francoskem veleposlaništvu v Kanadi, v Parizu je bil namestnik direktorja osrednjega urada za globalne posle itd.
Zasebne zgodbe na diplomatskem parketu
Diplomacija je bila dolgo v moških rokah, saj je veljalo in menda še kar velja, da diplomatski parket ni za mehke duše. Po prvi svetovni vojni se je le začelo spreminjati, leta 1918 je namreč takrat komaj samostojna Armenija imenovala za svojo veleposlanico na Japonskem Diano Agabegian. No, drugi viri zaradi kratkotrajnega obstoja samostojne Armenije naziv prve veleposlanice podeljujejo Aleksandri Mihajlovni Kollontai, ruski revolucionarki, ki je bila leta 1923 imenovana za veleposlanico Sovjetske zveze na Norveškem.
Po drugi svetovni vojni je tudi diplomacija začela doživljati hitrejše spremembe. In prav glavno mesto naše južne sosede je imelo nekaj t. i. diplomatskih posebnosti. Konec 90. let je kitajsko veleposlaništvo v Zagrebu vodil veleposlanik, žena, tudi diplomatka, pa je bila zgolj žena. Ko mu je mandat potekel, je kitajsko zunanje ministrstvo odločilo, da se preselita v Makedonijo, kjer je ona prevzela položaj vodje kitajske misije, on pa je bil tam zgolj v vlogi moža.
Tudi v diplomatskem predstavništvu Velike Britanije in Severne Irske v Zagrebu so imeli zanimivo zgodbo, pred leti se je namreč takratni veleposlanik poročil s kanadsko diplomatko, ki je kaj kmalu sprejela ponujeni ji visok položaj v kanadskem zunanjem ministrstvu v Ottawi. Britanski veleposlanik se je odpovedal položaju in odpotoval z ženo v Kanado. Sta pa bila veleposlaniški par tudi predstavnika Grčije v Zagrebu. Ko je bila ona veleposlanica Grčije na Hrvaškem, je bil mož le spremljevalec, podobno kot je bila ona njegova spremljevalka na njegovem prejšnjem delovnem mestu, kjer je Grčijo zastopal kot veleposlanik.
Slovenija podobnih zgodb doslej ni imela. Pa bi jih utegnila imeti? Verjetno ne. Konservativizma in vsega podobnega je v naših uradniško-diplomatskih vrstah še veliko preveč, je slišati iz Mladike, stavbe, kjer se kroji slovenska zunanja politika.