Dokler naju smrt ne loči, sta si večno zvestobo obljubila v Central Parku. Toda le pet mesecev pozneje ju je pretresla vest, da ima Jennifer raka na dojki. »Nikoli ne bom pozabil pogledov, čudnega občutka, ki ni nikoli izginil, držanja za roke, besed 'skupaj sva, dobro bova',« svojo življenjsko zgodbo opisuje mož Angelo. Z vsako oviro, ki se jima je pojavila na poti, sta si bila bližje. Jen, kot jo je klical, ga je naučila ljubiti, poslušati in slišati, verjeti v druge in sebe.
Vsak dan nova bitka
Kronična bolečina med zdravljenjem Jen ni dala miru. Po skoraj štirih letih na tabletah in vseh drugih terapijah, je Jen (takrat stara 39 let) pri hoji že morala uporabljati hoduljo. Več kot desetdnevni obiski v bolnišnici so postali nekaj normalnega. Bitka z zavarovalnicami tudi. Podpore sta imela vse manj. »Ljudje menijo, da se po zdravljenju počutiš bolje, da se življenje vrne v normalo, a pri raku ni normalnega,« poudarja.
Brezmejna ljubezen
Angelo, ki se ukvarja s fotografijo, je skušal s fotografijami pokazati njun vsakdanjik. Pravzaprav njen vsakdanjik. Želel je pokazati obraz raka na obrazu svoje Jen. Fotografije prikazujejo težave, strah, žalost in samoto Jen. »Najpomembnejše pa je, da fotografije prikazujejo najino ljubezen,« poudarja.
Angelo si želi, da bi naslednjič, ko bo nekdo bolnika, ki se bojuje z rakom, povprašal po počutju, odgovor prizadetega veliko bolje razumel ...
