Filipinski 
zapor malo drugače

Stotnija zapornikov se z mačetami sprehaja po velikem zaporu brez zidov. Paznika s puškama počivata v senci, medtem ko kaznjenci delajo na riževem polju. Takšno je življenje v zaporu in na zaporniški farmi Ivahig na filipinskem otoku Palavan. Toda Arturo, zaradi umora obsojen na dosmrtno ječo, ne namerava pobegniti in raje čaka, da bo po 21 letih prestane kazni morda pogojno izpuščen ali celo pomiloščen. »Nočem živeti kot podgana in bežati v luknjo, kadar koli vidim policista,« pravi 51-letni kaznjenec.

Skoraj idilična ječa

Zapor Ivahig, ki ga obkrožajo gozdovi mangrov in hribi, se razteza na 26.000 hektarih in je eden največjih zaporov odprtega tipa na svetu. Obiskovalce, kot je novinarska ekipa tiskovne agencije AFP, na vhodu pričaka en sam paznik in jih rutinsko spušča naprej, ne da bi jih preiskal, kakor je to v navadi v drugih ječah. Vseh 3186 zapornikov od zunanjega sveta ločuje le plitek kanal. Le 14 kilometrov proč leži Puerto Princesa, mesto s četrt milijona prebivalci in priljubljena turistična destinacija.

Ivahig redno obiskujejo domači in tuji turisti ter si ogledujejo stare zgradbe izpred druge svetovne vojne in trgovinice, v katerih zaporniki prodajajo spominke. Kaznjenci skrbijo za nekaj sto hektarov riževih polj, ribnike, nasade kokosovih palm, koruzna polja in zelenjavne vrtove, medtem ko se race, koze in krave mirno pasejo na travnikih.

Ameriški kolonialni oblastniki so zapor odprli leta 1904, da bi na tedaj še samotni otok pošiljali politične zapornike in najhujše zločince iz 600 kilometrov oddaljene Manile. Zaporniki so krčili džunglo in s tem omogočili naselitev Filipincev z drugih, bolj naseljenih otokov. Ko so Filipini po drugi svetovni vojni postali neodvisni, so lahko jetniki, ki so odslužili kazen, ostali na otoku in dobili do šest hektarov zemlje.

Zgodba o uspehu

V večini filipinskih jetnišnic so razmere še naprej neznosne, a v Ivahigu in še štirih drugih podobnih zaporih so se lotili drugačnega pristopa in si prizadevajo za rehabilitacijo nekdanjih zločincev. »Z delom na farmi se pripravljajo na vrnitev v družbo po odsluženi kazni,« je prepričan direktor zapora Richard Schwarzkopf.

Večina zapornikov v Ivahigu prihaja iz glavnega manilskega zapora Bilibid, kjer se jih gnete okoli 22.000. Namesto tesnih in prenapolnjenih celic imajo v Ivahigu na voljo neprimerno večje bivalne prostore, obdane le z bodečo žico, 50 srečnežev z najnižjimi kaznimi pa živi v kolibah iz bambusa in slame. V Ivahigu je le 150 kaznjencev, za katere veljajo najstrožji varnostni ukrepi. A tudi ti imajo možnost za selitev v prijetnejše prostore, ko odslužijo polovico kazni in če se lepo vedejo.

Kakor pravi Schwarzkopf, je njihov pristop obrodil sadove. Po njegovih besedah se manj kot deset nekdanjih zapornikov iz Ivahiga vrne na stara pota kriminala, kar je neprimerno manj od povprečja. In v ječi tudi ni neredov ter množičnih pobegov.

Nekdanji ribič Gamaj, ki preživlja 30-letno zaporno kazen zaradi trgovine z mamili, pravi, da mu delo na farmi pomaga, da ne razmišlja o ženi, ki ga je pustila zaradi drugega moškega. Odkar je pred sedmimi leti prišel v Ivahig, razmišlja bolj pozitivno in se pripravlja, da bo nekega dne spet zaživel kot svobodni človek in se vrnil k ribolovu.