BRUSELJ, LJUBLJANA – In kako kaj Evropska komisija, ki jo vodi veliki prijatelj slovenske strankokracije dr. Jean-Claude Juncker, ter črno-rdeča večina poslancev Evropskega parlamenta, ki mu predseduje Martin Schulz, skrbita za zdravje državljank in državljanov Evropske unije, navsezadnje tudi za nas, Slovenke in Slovence? Ne, to žal ni zgolj retorično vprašanje. Prav predvčerajšnjim so namreč na tako imenovani mini plenarki razpravljali o endokrinih hormonskih morilcih, pardon, motilcih. O tej temi naj bi naslednjič (v Strasbourgu) razpravljali že junija. Nekateri evropski poslanci že dolgo namreč (kot vpijoči v puščavi, ja) zaman opozarjajo, da Junckerjeva komisija ni ravnala v skladu z 266. členom Pogodbe EU – to je zdaj končno ugotovilo (potrdilo) celo Sodišče EU –, saj še vedno (niti po treh letih!?!) ne utegne pripraviti meril za določitev stopnje škodljivosti hormonskih motilcev. Bolj ozaveščeni ali, če hočete, odgovornejši evropski poslanci resda zaskrbljeno poudarjajo, da je, kot vse kaže, še enkrat prevladal interes mednarodnih korporacij, ki pač lahko ustvarjajo milijardne dobičke predvsem v povezavi s širjenjem »bolezni sodobnega časa«, ki vse pogosteje, četudi tega naključno (naključno?) nihče ne obeša na veliki zvon, pestijo vse več in več Evropejcev, še drugače povedano, da so bruseljski superbirokrati očitno znova pokleknili pred lobisti teh korporacij.
Kaj so hormonski motilci?
Do nas (v naša telesa) hormonski motilci prihajajo, ne da bi se tega sploh zavedali, denimo s prehrambnimi izdelki in z oblačili (v oblačilih), otroci prihajajo z njim v stik pri igri (drži, tudi v igračah so), v vse večjih količinah jih strokovnjaki odkrivajo tudi v vodi.
Vsakršno odlašanje Evropske komisije in sprenevedanje večine v Evropskem parlamentu je zato nedvomno več kot škandalozno in nedopustno. Skratka, endokrini hormonski motilci so zagotovo med najbolj nevarnimi snovmi, ki so jih strokovnjaki v zadnjih desetletjih začeli odkrivati v vodah oziroma tudi v pitni vodi. Kako je to mogoče? Ker se v odpadnih vodah kopičijo industrijske kemikalije, precejšen del izdelkov za osebno nego, ki ga pri umivanju, kopanju in tuširanju spiramo s telesa, različni notranji zaščitni premazi za konzerviranje in shranjevanje hrane ali pijač, sintetični in tudi naravni hormoni, pa številni farmacevtski izdelki in, ne nazadnje, pesticidi, ki se, seveda, ne morejo kar razbliniti nekje daleč v vesolju. Drži, vse te snovi – če se omejimo zgolj na tiste, ki jih je vse več v vodi – z vodo pač tako ali drugače priplavajo v naše telo, kjer se vežejo na hormonske receptorje in zasedejo mesto, ki naj bi ga zasedali in zasedli naši hormoni itn.
Posledice nenadzirane poplave endokrinih hormonskih motilcev so strašljive, saj pri ljudeh in živalih povzročajo številne kronične težave in okvare, za katere velikokrat skoraj ni mogoče dokazati, zakaj so se začele pojavljati. Korporacije, njihovi lobisti in politiki, ki tem nadvse ustrežljivo, četudi menda v dobri veri, služijo, so, kajpak, močnejši od vseh tistih, ki se donkihotovsko in sizifovsko spopadajo z njimi. Prvim se ni težko sprenevedati, ko se sklicujejo na to, da manjši odmerek posameznega hormonskega motilca le ne more biti tako zelo močan oziroma škodljiv. Pri tem pa, kaj pa drugega, namenoma zamolčijo, koliko takšnih resda nedolžnih odmerkov ljudje dan za dnem zaužijemo ali kako drugače vnašamo v svoj organizem. Hkrati (povsem pričakovano) se nikoli ne želijo pogovarjati niti o kumulativnem učinku, ki ga družno ima več motilcev, ko se njihovi učinki med sabo seštevajo v našem telesu. Mimogrede, na območju EU je, na primer, v kozmetični industriji (ta hip na srečo še) prepovedanih skoraj 1400 endokrinih hormonskih motilcev, v ZDA pa zgolj 11 domnevno bolj škodljivih.
Evropski poslanec Piernicola Pedicini, član italijanske stranke Gibanje petih zvezd (Movimento Cinque stelle, M5S), je začel zbirati podpise za to, da bi Evropski parlament vsaj glasoval o predlogu nezaupnice Junckerjevi Evropski komisiji, vendar je potem – ker so številni podpisniki (predvsem iz vrst evropske levice) začeli umikati svoje, najprej že oddane podpise – predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz kakor salomonsko in na vrat na nos razsodil, da predlog žal le ni podprt z zadostnim številom podpisov evroposlancev. Schultz je prezrl, da po pravilih Evropskega parlamenta podpisov niti ne bi smeli več umikati, če je bil predlog, da bi glasovali o nezaupnici, že vložen v proceduro.
Ni Juncker škodljiv? Kaj reči o ravnanju Evropske komisije z Jean-Claudom Junckerjem na čelu? Nobenega dvoma ni, da še vedno ni izpolnila svoje obveze, saj, čeprav je vedela, da se mudi, ni objavila meril za določitev škodljivosti nevarnih endokrinih motilcev. Merila so (bila) že napisana, vendar jih Evropska komisija iz le njej znanih razlogov skriva kot svojo najpomembnejšo skrivnost, kot kača noge. Evropski parlament je (takratni) Evropski komisiji že pred 17 leti naročil, naj pripravi merila. In skupina uglednih znanstvenikov jih je res pripravila, a so jih zadržali v predalu (umaknili), dokler ni druga skupina znanstvenikov sklenila, da niso ustrezna. Zato je Švedska tožila Evropsko komisijo, češ da zavestno krši celo svoja pravila in tudi 266. člen Pogodbe EU. Niti to, da je Sodišče EU pritrdilo Švedski, očitno še ni dovolj, da bi se Juncker in njegovi sodelavci nehali iti takšne, za Evropejce in naše zdravje nevarne igrice. |
