Etna vse nevarnejša, Vezuv buri domišljijo

Etna, velik del leta s snegom prekrit ognjenik na sončni Siciliji, ni le najvišji, marveč tudi najaktivnejši vulkan na vsej stari celini. Zadnji veliki izbruh se je zgodil v 17. stoletju, manjši si sledijo v enakomernih časovnih razmikih, spremljajo jih potresi in skrivnostno bobnenje iz notranjosti gore. Izjemno lepa, ponekod nenavadna pokrajina in osupljivi ognjemeti lave so zlasti v nočnih urah spektakel, ki z osupljivo lepoto na otok krvavo rdečih oranž vabi veliko pustolovcev in turistov.

Najdrznejši pogosto prestopijo dovoljeni varnostni pas, da bi si predstavo neukrotljivih naravnih sil ogledali in posneli od blizu, med njimi jih na žalost veliko umre. Etna bruha pravzaprav nenavadno pogosto in te dni je spet prav posebno aktivna, a kljub temu še vedno veliko več pozornosti vzbuja Vezuv nad Neapljem. Oba ognjenika spadata v obroč, ki na jugu italijanskega škornja zaokroža velik podvodni gorski greben, ki sega vse do maloazijske obale. Zadnji niz izbruhov se je začel zgodaj spomladi, strokovnjaki so posebno pozorni na njihovo stopnjevanje in simptome, ki bi lahko naznanjali veliko erupcijo.

Kako nevaren je Vulcano Buono?

Na otok in celino onkraj Messinskega preliva prihaja vse več radovednežev, med domačini pa je že čutiti napetost, še posebno ker jih prav letos, ko je za nami že nekaj velikih katastrof, vulkanologi opozarjajo na morebitni in vse bolj verjetni veliki izbruh Vezuva.

Po najbolj črnem scenariju bi lahko razneslo vso vulkansko ploščo, ki povezuje južni del Italije in grško otočje v Egejskem morju. To bi bila katastrofa brez primere, imela bi neposredne grozljive posledice za par milijonov ljudi, z vplivom na atmosfero pa bi povzročila katastrofo svetovnih razsežnosti.

Domačini in znanstveniki, ki redno spremljajo vulkan, so sicer vajeni stalnih znakov aktivnosti v podzemlju, a letos so vendarle pogostejši, spremljata jih redno »godrnjanje« in tresenje tal. Tritisočak (3340 metrov) je pred milijoni let vzniknil iz morja, danes je čudovita, s snegom pokrita gora (od smučišč do oranžnih gajev je le skok) na čarobnem otoku. Trinajstega aprila se je vulkanska potresna dejavnost na jugovzhodnem kraterju začasno umirila, na drugem koncu žrela je bila posebno dejavna in je teden poprej trajala več ur. Etna je bruhala lavo in kamenje. Te dni se v ozračje še sproščajo velike količine žveplenih plinov, tudi od 6000 do 8000 ton žveplovega dioksida na dan. V minulih dneh je lava večkrat bruhnila tudi iz najmlajšega žrela Bocca Nuova. Precej je je steklo v dolino Valle del Bove, že 11. aprila pa se je močno povečala potresna dejavnost. Na južnem pobočju na območju Acireala in Pozzilla so izmerili magnitudo od 1,7 do 2,6 po Richterjevi lestvici, sočasno so občutljive merilne naprave zaznale še potresne sunke v Indoneziji in Mehiki.

Znanstveniki merijo ognjenikov utrip

Za vulkanologe je sredozemsko stičišče afriške in evrazijske kontinentalne plošče pravi raj, saj so na majhnem območju vsi trije veliki evropski ognjeniki. Vezuv nad Neapeljskim zalivom je leta 79 pred Kristusom pokopal velemestne Pompeje in več drugih starorimskih naselbin. Na vzhodni strani so v Egejskem morju ostanki Santorina oziroma Tire ena najbolj obiskanih turističnih lepot in zanimivosti. Poldrugo tisočletje prej pa je povzročila uničenje Krete in prve evropske visoke civilizacije, Etna kot največji ognjenik pa leži precej blizu Afrike. Med Vezuvom in Etno so v morju raztreseni mali vulkanski otoki, najbolj znan je Stromboli, kjer so snemali istoimenski film. Že dolga leta znanstveniki posebno pozorno spremljajo Vezuv, saj pod njim leži večmilijonski Neapelj, v zadnjih letih pa sistematično merijo utrip tudi Etni, ki se zdi bolj predvidljiva, saj ima zelo konstanten ritem. Gre za redno praznjenje podzemnih »shramb«, ki ne ležijo zelo globoko. Sodelavci inštituta za vulkanologijo iz Catanie so v zadnjih letih uredili več kot 80 merilnih in opazovalnih postaj.

Rajsko okolje 
za milijon ljudi

Domnevajo, da lava prihaja iz več različnih komor in globin, in Etna nedvomno (p)ostaja zelo nevaren vulkan. Njeni izbruhi so v zadnjih dvesto letih terjali največ žrtev med radovedneži in turisti, ki so se preveč približali območju rednega delovanja. Italijani okoli raziskovalca in vulkanologa Pierra Schiana in Francozi s Pascalove univerze v Clermont-Ferrandu svarijo, da se Etna iz miroljubnega razvija v zelo nevaren vulkan. Sto tisoč let je spadala v manj grozeč, havajski tip vulkana z redko in tekočo lavo, zato so jo domačini poimenovali kar Vulcano Buono. Ker afriška kontinentalna plošča rine pod evropsko, se razmere spreminjajo, ustvarja se gostejša in eksplozivna magma, verjetno prihaja tudi iz večjih globin. Takšni tipi vulkanov so značilni za pacifiški ognjeni obroč, najdemo jih na Filipinih, Japonskem in Aljaski. Največji izbruh je mirni vulkan doživel davnega leta 1669, lava je dosegla morje, umrlo pa je 20.000 ljudi. Močni izbruhi so sledili v letih 1882, 1910, 1923 in 1928 ter nato leta 1949, ko se je stožec razklal, bljuvala pa je kar trinajst mesecev. Leta 1971 so se na južnem in vzhodnem pobočju odprle nove skupine majhnih kraterjev. Dvanajstega septembra 1979 je zaradi eksplozije umrlo devet turistov, v minulem stoletju je bil zadnji večji izbruh decembra 1991. Maja 2008 je potok lave privabil veliko turistov. Zaradi bogatih izvirov vode in plodnih pobočij ter prijetnega podnebja je podnožje ognjenika precej gosto poseljeno. Na območju vzhodnega dela otoka živi okoli 100.000 ljudi, v Catanii kar pol milijona, v celotni regiji pa več kot milijon.