Vse to pa ne velja za okoliške pokrajine. Sever in vzhod sta sestavljena iz neskončnih puščav, jug in zahod pa iz tropske pokrajine, v kateri ni podnebje niti najmanj prijazno. Še danes po njej pustošijo tropske bolezni, kot so malarija, rumena mrzlica in spalna bolezen, pa še kaj bi se našlo, kar nepripravljenega Evropejca pokonča v nekaj tednih. Prav zato je južna Etiopija zelo redko naseljena; v tem nezdravem podnebju so se pač obdržala ljudstva, ki so v stoletjih razvila vsaj nekaj odpornosti proti smrtonosnim boleznim.
Pokrajino obvladuje mogočna reka Omo. Izvira na Etiopski planoti in se skozi soteske spusti v nižavja juga države. Morja ne doseže, ampak se po 700 kilometrih izlije v jezero Turkana, ki leži pretežno v Keniji, samo pa je del Velikega tektonskega jarka, ki teče od Rdečega morja prek celotne vzhodne Afrike pa do Indijskega oceana. Najnižje predele ljudje naseljujejo šele zadnja desetletja. Etiopska vlada je z izboljšanjem zdravstvenega varstva vsaj nekoliko ukrotila tropske bolezni, tako da v kraje, desetletja izolirane, vdira zunanji svet – in kulturo razbija v temeljih.
Polja so pogosto žrtve erozije
Eno od starodavnih plemen je Konso, ki spada v kušitsko jezikovno skupino. Pripadniki so že na prvi pogled nekoliko drugačni od preostalih prebivalcev planote. Imajo izrazitejše negroidne poteze, so nižje rasti, občutno bolj čokati in precej temnejši. Četrt milijona pripadnikov plemena živi južno od jezera Chamo, večina jih je doma na podeželju, kjer so ali poljedelci ali živinorejci. Edini večji kraj je Dinka, ki pa je pravzaprav velika kopica iz posušenega blata in s pločevino pokritih koč na nekdanjem letališču. Zaradi tropskih bolezni tudi večina pripadnikov Konsa živi v gorah nad jezerom Chamo, v hribovitem svetu pa so morali za polja garati: pobočja so pregradili s terasami, na katerih gojijo predvsem sirek (Sorghum), koruzo, kavo in bombaž ter redijo krave in koze, ki poskrbijo še za gnojilo. Tamkajšnje življenje vsekakor ni primerno za mehkužne: polja so pogosto žrtve erozije, ki kdaj ustvari tudi zanimive kraje, kakršen je etiopski New York, kjer so kot posledica vodnega odplakovanja nastali slikoviti stebri. Veliko radovednosti vzbujajo vasi, ki so zaradi varnosti postavljene v krogu. Obdane so z nekakšnim obzidjem iz drevesnih debel in vej grmovja. Skozi edini vhod obiskovalec vstopi v navidezni nered, labirint ulic z množico koč. Te niso zidane: gradijo jih tako, da najprej poravnajo teren s kamenjem in tako dobe ploščad. Nanjo postavijo kole, ki jih prepletejo z vejami in nato omečejo z blatom, na to osnovo pa postavijo še okroglo streho, pokrito s slamo, ki pa je vsekakor primernejša od pločevine. Brezplačna je, povrhu pa toplotni izolator. Morebitnim zajedavcem pa se ognejo zelo preprosto: koče nimajo dimnikov, zato dim, ki uhaja skozi streho, slamo tako prepoji, da se je izogibajo celo žuželke. Osrednji del vasi je mestni trg s kamnitimi monoliti. Pripadniki Konse namreč takrat, ko postavijo vas, dogodek zaznamujejo s prvim monolitom, ki je običajno visok dva metra in ki označuje prvo generacijo vaščanov. Vsakih 18 let postavijo novega, tako da je preprosto določiti starost vasi.
Tujci prinašajo nove bolezni in tegobe
Prav posebno zanimiva je veroizpoved, ki je monoteistična, gre pa za vero v vrhovnega stvarnika Waaqa. Prehod v krščanstvo ni posebno zahteven: širijo ga predvsem ameriški in britanski misijonarji in tako so se po nižavju naselile številne protestantske cerkve, katerih nauk pa je v nasprotju s tradicionalno etiopsko cerkvijo. Pripadniki plemena svoje pokojne pokopljejo kar na poljih zunaj vasi, grobovi starešin pa imajo še spomenike, ki jih varuje streha. Kipi pogosto simbolizirajo junaška dejanja umrlega, za vrhunec seveda velja uboj leva.
Prihodnost Konsa in podobnih plemen v južni Etiopiji je vsekakor negotova. Na reki Omo gradijo največjo hidroelektrarno v Afriki, Gibi III., ki bo preusmerila vodne tokove, tako da bo dežela bolj suha. Vsepovsod nastajajo nove plantaže, ki domačinom jemljejo najrodovitnejšo zemljo. Tujci prinašajo nove bolezni in tegobe, ki jim tudi vsega hudega vajeni domačini niso kos, najhujša pa je ognjena voda: domačini so se namreč prek zunanjega sveta naučili variti alkohol, ki pa je povzročil razpad številnih skupnosti. Vse več moških tako obtiči v popivanju in zanemari družino, breme preživetja pa je na ženskah. Evropejci, Američani in zdaj še Kitajci se želijo polastiti bogastev dežele – domačine pa potiskajo v revščino in jim spodkopavajo temelje tradicionalne družbe.
