En pragozd, pet dni, osem gostov, nešteto žužkov

V  Puyu smo brez težav izsledili najugodnejšega organizatorja turističnih odprav v pragozd. Lastnik in upravitelj nas je seznanil z možnostmi, cenami in pogoji udeležbe. Izkazalo se je, da ima na seznamu interesentov že štiri kandidate, z nami tremi in vodnikom bi nas bilo torej osem in bi lahko krenili že kar naslednje jutro.

Mladi vodnik Jose nas je pričakal z gumijastimi škornji, nepremočljivimi pelerinami in gomilo hrane v kartonskih škatlah. Sam nam bo pripravljal hrano, vesel pa bo pa vsakršne pomoči, je povedal. Prispeli so še preostali sopotniki, dva Američana in mlada domačina. Zbasali smo se v kombi in krenili petdnevni pustolovščini naproti.

Po luknjasti makadamski cesti smo se zapeljali v globino velikega gozda. Saj bi bilo vse v redu, če ne bi spet začelo deževati. In deževalo je ves dan. Čudno, kljub vlagi in neprijetno lepljivi sopari pa moskiti niso napadali, sploh jih nismo videli. Namestili smo se v lodžu ob reki Puyo, nato pa se po blatni stezi napotili v srce pragozda. Smola! Ugotovila sem, da so moji škornji luknjasti, tako sta voda in blato v nekaj minutah vdrla vanje. Pri vsakem koraku je glasno zacmokalo. Po dolgi hoji smo prispeli v indijansko vasico, kjer smo si ogledali, kako izdelujejo lončenino, preizkusili pihalnike za lov, se ozaljšali z bojnimi barvami in izvedeli veliko o zdravilnih rastlinah. Jose je poznal vsak grm in vsako drevo. Pot skozi pragozd je bila silno naporna, mokra, blatna, prepredena s koreninami, ponekod strma, da sem komaj dohajala skupino. Še dobro, da je v mojih škornjih ves čas glasno cmokalo, tako vsaj skupina ni izgubila mene.

Pred nočjo smo prišli na samotno kmetijo ob reki, kjer smo pomagali domačinom stiskati sladkorni trs. Izdelovali so namreč sok iz trsa, tega pa v drugi fazi prekuhali v žganje. Kot v starih časih, vse ročno, težaško delo, a zaslužek je dober, nam je povedal gospodar. Namesto človeške sile vprežejo konje ali osle, mule, kdor jih pač ima.

Noč na trdem in vlažnem pogradu je bila precej neprijetna, kajti skozi streho je kapljal dež, bilo je hladno, posteljnina je zaudarjala po plesnobi, okoli nas pa so v temi veselo hiteli žužki vseh vrst. Kot bi vztrajno mečkal papir v kepo, je vso noč škrebljalo in šušljalo. Ja, bila je zelo dolga noč!

Naslednji dan smo doživeli razburljivo vožnjo s kanuji po deroči reki, srečanje z arami, boami, kajmani in še in še. Na srečo je bil dan brez dežja. In po napornem sprehodu čez drn in strn nas je Jose pripeljal do jezera, v katerem nas je čakala topla kopel. Voda je bila zares prijetno topla, a kaj, ko smo po osvežilnem umivanju spet zlezli v blatne, vlažne in prepotene cunje. Večerjo smo pripravljali družno, vsak je kaj malega postoril, potem pa se je dolgo v noč vlekla razprava o tem, kako je deževni pragozd ogrožen in kako bi mu lahko pomagali preživeti. Postelje v drugem lodžu so bile enako trde in vlažne kot prejšnjo noč in spet me je motilo škrebljanje, ki ni ponehalo vse do jutra. Žužki, mrčes, morda le ščurki? Bilo me je pošteno strah, okrog mene pa so preostali člani skupine veselo smrčali, kar me je končno potegnilo v spanec.

Tretji dan je bilo že laže. Spet ni deževalo, celo sonce se je prebilo skozi jutranje megle. Ta dan je bil rezerviran za orhideje. Končno nekaj zame! In res, doživeli smo lepoto orhidej v naravnem okolju. Čudovite barve, raznolikost cvetov, prevzelo me je.

V Ekvadorju uspeva kar 3800 znanih vrst, predvidevajo pa, da jih je morda celo 4500 ali več. Najpogostejši rodovi so: pleurothallis – 473 vrst, epidendrum – 452 vrst, lepanthes – 336 vst, maxillaria – 200 vrst, stelis – 258 vrst, masdevallia – 208 vrst, dracula – 100 vrst itd. Uživali smo v fotografiranju razkošnih cvetov, kakršnih v naših cvetličarnah pač ne moreš videti. Počasi sem sprejela vsakodnevni napor, nisem bila zasopla na vrhu vsakega griča, in ker ni deževalo, je bila tudi hoja v luknjastih škornjih kar znosna.

Predzadnji dan v pragozdu smo se pomlajevali z zdravilnim blatom. Jose nas je odpeljal do jezera, kjer smo se lahko okopali, sprali znoj in smrad s teles, potem pa smo se namazali z zdravilnim blatom, ki naj bi vsebovalo veliko mineralov, ki blagodejno vplivajo na kožo. Počakali smo, da se je na blagem soncu blato posušilo, potem smo ga med plavanjem v jezeru lep čas spirali s teles. Na jasi so moški zakurili ogenj, pekli meso po taborniško, namesto ustekleničene vode pa smo si privoščili svežo iz bližnjega izvira. Če nas ne bi pregnal močan naliv, bi ostali do teme.

Zadnji dan je minil v veslanju proti toku, kar ni bilo niti malo preprosto. Na pomoč so prišli Indijanci, pri katerih smo bili pred dnevi, saj nihče od nas ni bil vešč ravnanja z vesli in nerodnim čolnom. Okrog poldneva smo se vrnili v Puyo, pohiteli pod prho in si oddahnili šele ob hladnem pivu na terasi hotela.