Einstein za zajtrk mlatil jajca na oko

Ta teden mineva 61 let, odkar je umrl moški, ki je spremenil naše dojemanje časa in prostora. Verjetno skoraj ni človeka, ki še ne bi slišal za slovito enačbo E=mc2, toda le redki izbranci vedo, kakšen je bil eden največjih – če ne največji – znanstvenikov v zasebnosti doma. »Morda se mu halje preprosto ni ljubilo natakniti ali pa je bil preveč zatopljen v svoje misli, da bi opazil, da je nima na sebi. Bilo mi je grozljivo nerodno,« se v knjigi Einsten at home (Einstein doma) spominja svoje zadrege Herta Waldow, ki je kot 21-letna mladenka prišla za gospodinjo na dom tedaj 49-letnega Alberta Einsteina. Na delodajalca, očeta relativnosti, je naletela le v adamovem kostumu.

Cele noči cvilil in žagal z violino

Navdihoval in begal je znanstvenike, da so Einsteinove izjemne in nenavadno nagubane možgane, ki so mu z odkritjem svetlobnega kvanta in zakona fotoelektričnega pojava leta 1922 prinesli Nobelovo nagrado, po njegovi smrti celo proučili. A kot se je eden največjih umov v zgodovini človeštva lahko ponašal z izjemno sposobnostjo teoretičnega razmišljanja, se na svojo žalost ni mogel pohvaliti s podobno genialnostjo v ritmu in melodiji. Kajti kot je oboževal mile zvoke violine, sam teh nikakor ni mogel izvabiti iz nežnega inštrumenta. To pa ga ni ustavilo in je vztrajno poskušal. Vedno znova in znova. Najraje sredi noči, v kuhinji, ker mu je bilo všeč, kako se zvok odbija od stenskih ploščic. »Ni igral po notah, temveč je najraje improviziral,« je povedala Herta, njegov znanstveni kolega Walter Friedrich pa je pridal, da se je z zvoki najbolj približal »žaganju gozdarja«.

Nič boljšega od jajc z gobami

Ribe, oreščki, kakav so le nekatera med živili, ki so si danes pridobila status najboljše hrane za možgane. A če bi pogledali Einsteinov jedilnik, so na njem kraljevala jajca. Takšna in drugačna, čeprav za genialnega fizika nobena niso bila tako okusna kot pečena na oko. »Gospod profesor je za zajtrk vedno jedel jajca, najmanj dve, najpogosteje pečeni na oko,« je o njegovem jutranjem ritualu – čeprav se je občasno odločil za umešana jajčka – povedala Waldowova, ki je za delodajalca vsak dan kupovala sveža jajca pri starejšem Judu, hladilnik pa je moral biti vedno dobro založen tudi z gobami. »Te je naravnost oboževal, lahko bi jih jedel trikrat na dan.« Podobno kot jagode, saj se je z užitkom zakopal v skodelico jagod s stepeno smetano ali, kot je imenoval najljubšo sladico, v »jagodni sneg«.

Surovo meso je primerno le za krvoločne zveri. Tako je menil vsaj Einstein, ki je jedel le dobro pečene zrezke, še malce rožnate pa je zavrnil z besedami, da ni tiger. Tradicionalnih angleških jedi se prav tako ni dotaknil, za njegov okus so bile »izjemno neprijetnega okusa, saj vse kuhajo in pečejo v ovčji masti«. V velikem loku se je ogibal tudi alkohola, izjemo je naredil le pri punču s stebelno zeleno, pil pa le brezkofeinsko kavo določene znamke in črni čaj.

Tudi čevlji z luknjo so še uporabni!

Zmršena siva griva, ki štrli, kot bi ga dobro stresla elektrika. Albertova frizura, sad dela njegove druge, kratkovidne žene Else Löwenthal, ki izjemno varčnega moža nikakor ni mogla prepričati, da bi izvlekel kakšen novčič za brivca. »Ko so bili njegovi lasje že predolgi, je Elsa pograbila škarje. A bila je močno kratkovidna, Albert pa je, ko ga je strigla, moral sedeti pri miru in ji ni mogel držati očal na držalu,« je povedala Herta in še dodala, da je bila Elsa odgovorna tudi za pristriženost njegovih brkov. Ni varčeval le pri frizerju, temveč je tudi svoje čevlje vedno ponosil do konca. Tudi če so že imeli luknjo ali dve in niso več tesnili, so bili za genialnega fizika še vedno dovolj dobri. »Nosil jih je, dokler je bilo to mogoče. Tudi še z luknjami.« Tudi zato so bili njegovo naljubše obuvalo sandali.