Dve leti po Fukušimi ali kdo drvi v pogubo

FUKUŠIMA – Več kot 16.000 mrtvih, več kot 3000 pogrešanih in 315.000 brezdomcev, mnogi so ostali brez vsega in se ne bodo več vrnili na svoje domove. To je strašljiva bilanca marčne tragedije 2011 na Japonskem. Večji del sveta jo je že skoraj pozabil, na Japonskem smo priče nerazumljivemu molku.

Od nepojmljive katastrofe sta minili dve leti, med zloveščimi ruševinami jedrskega kompleksa v Fukušimi je povsem mirno, obljube in zaklinjanja politike in energetskega lobija pozabljeni, zdi se, da se je čas ustavil in da nikogar ne briga, kaj se tam pravzaprav dogaja. Takšni so vsaj vtisi večine tujih obiskovalcev prepovedane pokrajine. Uradna Japonska sicer pred svetom vztrajno ponavlja, da radioaktivnost nepričakovano hitro upada, meritve redkih, a upornih aktivistov, zlasti v morju in onstran oceana, kažejo drugače. Protesti so šibki in malo opazni, nekakšen boj z mlini na veter. V ponedeljek je Japonska za nekaj trenutkov zastala, ceremonija, ki sta jo molče opravila premier Abe in cesar Akihito, je bila podobna tistim, s katerimi se vsako leto spomnijo žrtev jedrskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju. Njihove posledice čutijo še danes, za Fukušimo še vseh niti ne poznamo.

Mnogi bi radi le še domov

Bilo je ob 14.17 po krajevnem času, ko je 11. marca 2011 del vzhodnega pacifiškega ognjenega obroča stresel potres devete, do takrat menda še nikoli izmerjene stopnje po Richterjevi lestvici. Na vsem otočju so močnih potresov vajeni Japonci brezglavo drveli iz stavb, potem je življenje obstalo. Tudi jedrske elektrarne Daiči so zastale, takrat se nikomur ni sanjalo, da bo dve uri pozneje ob obalo udaril 20 metrov visok cunami, jo opustošil daleč v notranjost in sprožil jedrsko katastrofo.

V štirih blokih elektrarne od šestih so izgubili nadzor, v blokih 1 in 3 se je začela taliti jedrska sredica, velike količine žarčenega materiala so ušle v zrak, vode in zemljo. Japonci so se odzvali kot roboti, po 24 mesecih se je hitra pomoč razvodenela, čiščenje in obnova potekata počasi, sredstva so poniknila v političnih breznih, oba najbolj prizadeta bloka elektrarne pa še kar sevata. Vsaj 315.000 ljudi, med njimi veliko otrok in starih, ki bi radi le še domov, je prepuščenih negotovi usodi, uradno je znano, da vsaj 57.000 prebivalcev Fukušime svojih domov ne bo več videlo. Zdi se, da so Japonci ponižno vdani v usodo. Danes jih svet pozna kot pretirano vljudne, nenehno smehljajoče se turiste, malokdo vidi v njih fanatične samuraje, kamikaze in krute osvajalce Kitajske. Je tudi molk, ko le apatično strmijo v prazno, varljiv?

Zelena luč za nov hazard

Okoli 115.000 zgradb vzdolž 400 kilometrov obalne črte je popolnoma uničenih. Večina podjetij ne dela, nihče noče kupovati rib ter poljščin in pridelka s širšega območja. Oblasti mirijo, da je stopnja kontaminacije nižja, kot so sprva pričakovali, a vrniti se ne smejo. Vse več jih presliši zapovedi oblasti, na lastno pest se vračajo na svojo zemljo, čistijo hiše, hleve in vrtove.

Do zdaj so na območju katastrofe zbrali in odstranili 27 milijonov ton ruševin, a tudi v predelih, kamor se bodo lahko vrnili, so popravili in ponovno postavili ali zgradili le desetino uničenih in poškodovanih objektov. Tisti, ki so sokrivi za mizerijo, pa že kujejo nove načrte s starimi grehi. Pozabljeno je veliko tveganje, morda je v kakšnih bolnih glavah celo sprožilo stave za verjetnost usodnega trojčka: naj potres, naj cunami in jedrska nesreča. Velike katastrofe lahko vržejo tudi veliko dobička! Energetski koncerni – že oprani krivde – so zlahka sprejeli relativno odgovornost, kar jih ne ovira pri novem zagonu dobičkonosnega pokra z jedrsko energijo. Protesti so po dveh letih zamrli. Na obletnico se jih je zbralo nekaj tisoč, a kaj je s 127 milijoni, ki so ostali doma?

Obup in nemoč se širita, decembra je na volitvah z dvotretjinsko večino slavila konservativna liberalnodemokratska vlada, ohranila bo 50 jedrskih reaktorjev in dala zeleno luč za gradnjo novih. Podobno so junaški kot Slovenci, ki bomo na potresnem območju, kjer je Sava pogosto žejna, gradili ob dotrajanem še nov blok jedrske elektrarne. Japonska resda nima veliko klasičnih strateških surovin, a je dežela vročih vrelcev, vetra in morskih valov ter struj s skoraj 27.000 kilometri obale.