Drevo 
v hišah 
in na bankovcu

Tloris, površina njihovih bivališč je izjemno majhna, povprečno 15–20 kvadratnih metrov, v njih pa živi tudi do osem ljudi. Takšna prostorska utesnjenost botruje tudi širjenju kuge, ki se po Madagaskarju vsako leto širi med deževno dobo.

Kolibe so pogosto za okoli pol metra dvignjene od tal, da so prevetrene in je v notranjosti hladneje ter da jih v deževni dobi ne zalije voda. So enoprostorske, z vrati, mnoge nimajo niti oken. Po tleh razgrnejo rogoznico, ki služi za spanje in jedilno mizo. Stolov in miz nimajo. Sedenje, tako značilno za zahodno civilizacijo, je omejeno, Malgaši veliko časa prečepijo. »Kopalnica« je zunaj, je paravan iz palminih listov, ki zakriva poglede, stranišč ne poznajo. Tekoče vode nimajo.

Katere materiale za gradnjo bivališč uporabljajo, je odvisno od pokrajine. Madagaskar je ogromen (1600 km x 570 km), četrti največji otok na svetu in geološka sestava, podnebje ter rastje niso povsod enaki. Konstrukcija se razlikuje glede na dostopnost materiala, gmotni položaj lastnika ter plemensko pripadnost. Pri gradnji hiš upoštevajo tradicionalne astrološke zakonitosti.

V osrednjem delu otoka uporabljajo zemljo, s katero ometavajo hiše ali pa iz nje žgejo opeko in z njo zidajo. Zemlja je terra rossa, ki daje pokrajini značilno barvo (od tod tudi ime Rdeči otok). Tehnologijo opečnatih hiš so prinesli Evropejci okrog leta 1820. Ob obali so iz lesa, na prehodu med celino in obalo pa uporabljajo oba materiala.

Drevo popotnikov

Na vzhodni obali veliko uporabljajo bambus, ob morju, kjer se razprostirajo mangrove, zelo trpežen in proti termitom odporen les iz mangrov, najpogosteje pa po vsem otoku za gradnjo uporabljajo drevo popotnikov – ravinalo: liste za strešno kritino, stržen listov pa za druge namene. Za povezovanje listov in drugih lesenih elementov uporabljajo vlakna rafije. Rafija je edina malgaška beseda, ki so jo prevzeli svetovni jeziki.

Ravinala je simbol Madagaskarja. Upodobljena je na enem izmed bankovcev ter je tudi znak letalske družbe Air Madagaskar. Ljudstvo Zafimaniry (njihova kultura je na seznamu Unesca) izdeluje prenosne hiše, nomadsko ribiško ljudstvo Vezo pa je še v nedavni preteklosti živelo v čolnih in se selilo za ribami. Hiš sploh niso postavljali.

Malgaši pretežni del dneva prebijejo na prostem, pri delu na riževih poljih, na paši grbastih goved, pri nošenju vode iz potokov in rek in pripravi skromnih obrokov hrane.

Genetski zapis pokaže, da je v vsakem Malgašu polovica prednika z Borneja, polovica pa iz vzhodne Afrike. Priseljenci iz Azije so s seboj prinesli riž, ki je Malgašem glavna hrana. Tako je pomemben, da za njegovo rast uporabljajo iste besede kot za žensko, ki je spočela in rodila. Z njim uživajo zelenjavo, perutnino in le občasno, ker je zanje predraga, morsko hrano. Pijača revnih, malgaški viski, je ranovola, narejena iz prežganih ostankov riža in vode.

Grbasto govedo, zebu, je afriškega izvora, se prosto pase, zato je njegovo meso mehko in okusno, za Evropejca specialiteta. Zebuje uporabljajo za transport, prehrano in so statusni simbol, največja vrednost prebivalcev. Izoblikovala se je celo posebna vrsta roparjev, ki kradejo le črede zebujev. Imenujejo jih dahalo. Uživanje mesa zebuja ima pomembno funkcijo pri številnih slovesnostih: porokah, famadihani – ponovnem pokopu umrlih, obrezovanju itd.

Še tako skromna malgaška bivališča so enako kot pri nas vrednota – dom družine in prebivalcev.