ZAGREB – 41-letni Ivica Gregurić je bil edini hrvaški državljan z downovim sindromom, ki je imel redno službo in je delal polni delovni čas. Njegovi starši in sam so bili do nedavnega srečni, ker je bil eden redkih s to boleznijo, ki je imel delo in bil vključen v običajno življenje. A zdaj je tega konec.
Ivica je bil na delo kuhinjskega pomočnika ponosen
Ivica je zadnjih 18 let delal kot pomočnik v kuhinji v tovarni Gredelj v hrvaški prestolnici. In zdaj je dobil – tako kot okrog 230 drugih delavcev – odpoved. Že tretjič je pristal na borzi dela, a je dvakrat dobil zaposlitev nazaj, poroča Jutarnji list. Zdaj se zdi, da temu ne bo tako, pravijo starši, ki skušajo stopiti v stik s stečajnim upraviteljem in mu pojasnjniti, kako Ivici kot osebi s posebnimi potrebami pomeni veliko, da je vključen v dsružbo in ne izoliran v eni od ustanov. Starša sta se sedaj celo obrnila na urad hrvaškega predsednika ...
Zdaj ko so ga odpustili, pa o tem noče govoriti. Kot je dejala njegova sestra Morana, se nikoli ni protoževal ali o kom grdo govoril in tako je tudi zdaj.
Starša, ki sta se vse življenje trudila, da bi bil Ivica vključen v običajno življenje, sta žalostna. Ivice nikoli nista ločevala od drugih otrok, veliko sta se ukvarjala z njim in mu brala že ko je bil dojenček in Ivica je že pri treh letih znal na pamet nekaj pesmic. Tudi danes Ivica še rad bere, uspešno je zaključil srednjo šolo in postal kuharski pomočnik – delo, ki ga je neizmerno rad opravljal, na katerega je bil zelo ponosen in je o njem rad govoril. »Najraje od vsega zjutraj vstane in odide na delo v kuhinjo,« pravi oče, ki staršem, ki imajo otroke z downovim sindromom, svetuje, da se z njimi čim več ukvarjajo ter da jih ne ločujejo od okolice.
Kaj pa Ivica? Zdaj ko so ga odpustili, pa delu v kuhinji, ki ga je imel tako rad, noče govoriti. Kot je dejala njegova sestra Morana, se nikoli ni protoževal ali o kom grdo govoril in tako je tudi zdaj. Ali se bo Ivica še kdaj vrnil v kuhinjo, pa bo pokazal čas.
Poznate podobno zgodbo tudi vi? Sporočite nam.
