Ko so si tajkuni začeli s helikopterji ogledovati Ulvo, se je vseh pet prebivalcev tega škotskega otoka ustrašilo, da to pomeni konec njihovega načina življenja. Odročni otok z nedotaknjenimi plažami, zelenimi griči in razgibano obalo je zdaj na prodaj, potem ko je bil dolga desetletja v lasti plemiške družine. Otočani si zdaj s pomočjo zakona, ki ga je lani sprejela škotska nacionalistična vlada, prizadevajo ustaviti prodajo otoka in pridobiti nekaj časa, da bi ga kupili sami s pomočjo vladnega sklada.
»Mislim, da bilo pametno, če bi otok pristal v lasti skupnosti,« je prepričana 33-letna Emma McKie, ki se še spominja časov, ko je na 12 kilometrov dolgem otoku zahodno od škotske obale še živela in uspevala kmetijska skupnost. Zdaj imajo čas do junija 2018, da odkupijo otok od veleposestnika Jamieja Howarda, ki je ceno postavil na 4,25 milijona funtov (4,77 milijona evrov).
Edinstvena priložnost
Brošura, s katero Howard od julija letos oglašuje otok, potencialnim kupcem ponuja »edinstveno priložnost za nakup enega najlepših otokov v zasebni lasti na severu Evrope«. In otok so si začeli ogledovati tajkuni z ruskim in bližnjevzhodnim naglasom.
Emma McKie pravi, da se bojijo, da jih bo novi lastnik preprosto izselil in zaprl otok za obiskovalce. »Če imaš toliko denarja, zakaj ne bi imel otoka samo zase?« se sprašuje McKiejeva, ki s svakinjo Rebecco Munro vodi edino kavarnico na otoku.
Zakon o zemljiški reformi, ki ga je skozi proceduro spravila vlada škotske premierke Nicole Sturgeon, omogoča začasno ustavitev prodaje zemljišč, da bi lokalnim skupnostim omogočila možnost nakupa. V ta namen je vlada ustanovila poseben sklad, ki deli nepovratna sredstva za »vredne« projekte, in otočani Ulve upajo, da bo sklad prekoračil svoj običajni limit milijona funtov (1,12 milijona evrov).
Zakon utegne imeti dolgoročne posledice na Škotskem, kjer je polovica vseh zemljišč v lasti 500 ljudi, med katerimi je velik del plemičev, ki sploh ne živijo na Škotskem. Ulva je idilična lokacija z lepimi razgledi na goro Ben More v Škotskem višavju in na spektakularni slap Eas Fors na sosednjem otoku Mull. Ko obiskovalci s trajektom priplujejo na Ulvo, se najprej ustavijo v kavarni Boathouse. »Družina mojega moža že več stoletij živi na Ulvi,« pravi 30-letna Rebecca Munro, ki je na otok prišla iz Dumfriesa na celini. »Včasih so prirejali božične zabave in v otoško osnovno šolo je hodilo precej otrok; vse skupaj je bilo veliko bolj živahno.«
Ko skupnost stopi skupaj
Boathouse na leto našteje okoli 5000 gostov. Toda prazne koče, zapuščena cerkev in hostel brez gostov počasi propadajo. Na Ulvi je včasih živelo več kot 800 ljudi. Upadanje števila prebivalstva sega v 18. stoletje, ko so škotski veleposestniki množično izseljevali kmete s svoje zemlje in jo spremenili v pašnike za ovce. Na tisoče Škotov se je tedaj izselilo v britanske kolonije.
Skupinski nakup zemlje ni nekaj novega na Škotskem. Prebivalci otoka Eigg blizu Mulla še pomnijo življenje pod lordi, preden so še po prejšnji zakonodaji leta 1997 skupaj odkupili otok. Dotedanji lastnik Keith Schellenberg se ga je leta 1995 odločil prodati nemškemu umetniku pod imenom profesor Maruma, potem ko je njegov rolls-royce skrivnostno zagorel. Maruma je hotel spremeniti otok v umetniško letovišče, dokler približno 60 otočanov s pomočjo anonimnega dobrotnika in številnih malih donacij z vsega sveta ni odkupilo otoka, kar je bil v času pred platformami za množično financiranje in spletnimi družabnimi omrežji zavidljiv podvig. Število prebivalcev na Eiggu se je odtlej skoraj podvojilo, na otoku pa imajo lastno električno omrežje, ki se napaja iz obnovljivih virov, širokopasovni internet in vsakoletni glasbeni festival.
