Zemljo bo vrgla s tečajev neznana temna gmota, ki bo pridrvela iz vesolja, ko bodo planeti razporejeni v eni črti pravokotno na ekvator Mlečne steze, se glasi ena od strah vzbujajočih, a za lase privlečenih ezoteričnih teorij katastrofe. V letu 2012 imamo opravka z astrološkim, ne astronomskim pojavom! Vesoljni splet brbota od domnev in napovedi, stopili smo v usodno leto, ko naj bi se po majevskem koledarju nehal nam znani, po Leibnizu in v Voltairovem Kandidu opisani najboljši od možnih svetov. Ni malo tistih, ki vse to verjamejo. Preživeli smo že nekaj vesoljskih potopov in apokalips, največ so jih napovedovali jehovovci. Konci sveta so na ogled v kupoli cvetlične katedrale v Firencah, o tem govori tudi Signorellijeva Poslednja sodba v stolnici v Orvietu in v Sikstovi vatikanski kapeli še znamenita Michelangelova upodobitev strašnega dne. Tudi Rodinova peklenska vrata naj bi vzbudila grozo, Breughel in Bosch sta slikala malo ledeno dobo, miniaturno smo ravnokar prestali. Po Dantejevih sledeh se podamo v podzemlje, renesančni veleum in avtor Božanske komedije ga je domneval prav blizu, v razpokah istrskega podzemlja med Timavo in Pazinom. V času okoljskih sprememb je občasne napovedi o koncu sveta zamenjala kar permanentna grožnja. Zemlja se bo scvrla počasi in utapljala v naši nesnagi in lastnem soku. Zdaj nas v gospodarski in denarni krizi zajema še družbeno nelagodje. A raje tuhtamo o domnevni prerokbi Majev, pa v vsej povodnji ugibanj in napovedi najdemo le pol ducata za silo razumljivih in smiselnih razglabljanj. O koncu sveta seveda ne duha ne sluha!
Okoljska katastrofa
Menda je bilo že Majem jasno, da se tudi vse lepo ali gorje nekoč konča. Ko se rodiš, začenjaš umirati, enako je verjetno z vesoljem. A da bi bilo tako daleč že 21. decembra na letošnji zimski Sončev obrat, nekako noče v glavo. Za vsega krivi majevski koledar vemo že nekaj desetletij, vso histerijo so sprožili razlagalci nadnaravnega, ki se že dolgo množijo kot gobe po dežju. Ezoterika je pač dober zaslužek v času, ko človeštvo tudi zaradi preobilice informacij drvi v nekakšno novo srednjeveško temo in zmedo. Majevski koledar je kamnita plošča, ki so jo našli v mehiškem Tortugueru, lani je mehiški arheološki inštitut potrdil, da obstaja še ena s podobno vsebino, ki so jo našli v ruševinah pri Comalcalcu. Ob tem so znova opozorili, da je zahodni svet razlago vsebine močno prikrojil. Maji so oblikovali večni koledar, ki se konča po 5125 letih, zakaj, niso razložili. Raziskovalec Walter Jörg Langbein meni, da so nas želeli posvariti, po njihovem razumevanju sveta naj bi se tega dne končala prva stopnja človeštva, torej naj bi se začelo nekaj novega. V zadnjih letih so se pojavile najbolj fantastične, predvsem pa zelo pesimistične razlage, od preobremenjenosti planeta do popolne okoljske katastrofe. Ena gre v skrajnost, saj prerokuje, da bo uničenje sveta preživela le majhna hribovska vas na jugu Francije. Na pot so se odpravili iskalci nadnaravnega, kraja menda še niso našli. Astronomi ne potrjujejo astroloških navedb, da bo letos 21. decembra razporeditev planetov v konjunkciji sončnega sistema do ekvatorja naše galaksije Mlečne ceste. Takšno astrološko poravnanje se zgodi le na 26.000 let, torej naj bi bilo prvo v zgodovini človeštva.
Čakanje na zlati vek
Okoli leta 670 v kamen vklesani koledar s skrivnostno prerokbo je našel arheolog Michael Coe leta 1966 v Mehiki. Menda navaja, da se bo pred izpolnitvijo 13. baktuna (časovno obdobje) pojavil bog vojne in podzemlja bolon yokte. Kdo in kdaj je dodal še domnevni konec degeneriranih ljudstev, izbris vesolja, ko se bo sklenil ciklus dolgega štetja? Neki skrivnostni majevski kodeks hranijo tudi v Dresdnu. Iz njega so precej svobodno izluščili domnevo, da bo udar velikega asteroida povzročil veliko povodenj, morda pa bomo žrtev napada sovražnih vesoljčkov. Optimisti nove dobe potop razumejo kot rojevanje in zmago dobrega. Človeštvo se bo očistilo, pozvano k duhovnemu preporodu in revoluciji vrednot. Matematično nadarjeni Maji so imeli dva koledarja: prvi je štel 260, drugi pa kot naš 365 dni. V slednjem so upoštevali pet prestopnih dni, preostalih 360 so imenovali tun, 20 krat 20 tunov je dalo baktun, kar znaša 144.000 dni. Če 260 pomnožiš s 144.000, dobiš 13 baktunov ali 1,872.000 dni. Koledarja se ujameta po 5125 letih, ta cikel so imenovali obdobje dolgega štetja. Konča se 21. decembra letos, seveda le, če se je veliko štetje res začelo 11. avgusta 3113 pred Kristusom, ko so Maji domnevali stvaritev sveta. Zato je antropolog Eric Velasquez prepričan, da gre za zahodno marketinško potegavščino, saj se da znamka 2012 čudovito unovčiti. O zanesljivosti majevskih napovedi pa William Saturno z bostonske univerze ugotavlja, da niso predvideli niti lastnega propada ob prihodu španskih osvajalcev.
Znamenja zla
Se še spomnite panike okoli leta 2000 in popolnega sončnega mrka? Od takrat se je zvrstilo, zgoščeno v zadnjih nekaj letih, veliko dogodkov, ki bogaboječim vcepljajo strah v kosti in sprožajo širše nelagodje: cunami v Indijskem oceanu, potres na Haitiju, nepremičninska in bančna kriza 2008/09, ko so finančni mogotci in magi prvič z grozo zrli v brezno! Sledili so islandski ognjenik in arabska pomlad … A kot nekoč tudi danes vedo, da se da od strahu dobro živeti. Trgovina s strahom v času podivjanega potrošništva in kulture odmetavanja je posebno nevarna kombinacija. Maji so poznali dolge cikle, naši so bistveno krajši, po drugi svetovni vojni si sledijo nekako na dve desetletji. Prvih 20 let smo postavljali pokonci razdejano celino in ustvarjali standard, odgovor so bili otroci cvetja. Od hipijev do konca hladne vojne je spet minilo 20 let, od novih idej tandema Margaret Thatcher-Ronald Reagan do sesuvanja liberalistične igre z velikim denarjem pa še dvajset.
