SYDNEY – Solze strank niso ravno nekaj, kar bi si večina obrtnikov želela videti, toda v sydneyjski bolnišnici za igrače (Doll Hospital) so prav solze sreče in ganjenosti dodatna pohvala za uspešno opravljeno delo. V času množične izdelave plastičnih punčk in plišastih medvedkov so na svetu preživele le redke bolnišnice za igrače oziroma obrtniške delavnice, kjer jih popravljajo.
Stoletna tradicija
In v Doll Hospital to počno že 101 leto. »Smo eni redkih, ki znamo popraviti prav vse,« pravi 67-letni Geoff Chapman, glavni »kirurg« v bolnišnici za igrače, ki jo je pred stoletjem v Sydneyju odprl njegov oče. Od tedaj so v Doll Hospital popravili več kot tri milijone porcelanastih in plastičnih punčk, plišastih medvedkov, gugalnih konjičkov in igrač na kolescih. »V delavnici smo imeli klovne v velikosti odraslega človeka in štirimetrskega krokodila – plišastega, ne pravega,« se nasmehne Chapman in pove, da je največ popravil povezanih z lasmi in očmi.
Eno od zadovoljstev, ki ga prinaša delo v popravljalnici, je videti odziv strank, ko pridejo po popravljeno igračo. »Imeli smo take, ki so bruhnile v jok, ko so videle obnovljeno punčko ali medvedka,« pravi Chapman. Mojstrice in mojstri v delavnici za trgovino z igračami na živahni ulici v južnem predmestju Sydneyja popravljajo odpadle prste in roke, poškodovane glave in razmajane oči.
»Veliko našega orodja dejansko spominja na kirurški pribor,« pravi Kerry Stuart, ki že 25 let popravlja igrače. In podobno kot v pravi bolnišnici je tudi vrstni red popravil odvisen od obsega in vrste poškodbe. Gail Grainger, denimo, je specialistka za okončine, Stuartova pa se ukvarja z najtežjimi primeri, na primer z očmi, ki se zapirajo in odpirajo, ter z občutljivimi celuloidnimi punčkami.
Čustvene stranke
Ko je Chapman starejši pred 101 letom odprl delavnico v okviru svoje trgovine, so popravljali predvsem celuloidne punčke iz Japonske. Povpraševanje po popravilih se je silno povečalo med drugo svetovno vojno, ko iz Japonske niso več uvažali novih punčk in so jih ljudje začeli nositi na popravilo. Tedaj so imeli po 70 zaposlenih, ki so delali v delavnicah.
Zdaj imajo le še 12 zaposlenih, na mesec popravijo okoli 200 igrač. »Največji del naših strank so 'veliki otroci',« pravi Geoff Chapman, pri čemer misli na moške in predvsem ženske srednjih let ali starejše, ki želijo popraviti svoje igrače in jih podariti vnukom. »Ko so bili otroci, so imeli samo eno – nove niso dobili vsakokrat, ko so šli v veleblagovnico, kot se dogaja zdaj. Zato so na svoje stare čustveno tako navezani,« sklene Chapman.