Devetletna Mandžita Čaudari ni še nikoli preživela noči brez staršev, ko jo je oče prodal policistu za 2500 rupij (dobrih 18 evrov). Deklica je morala zapustiti družino v zahodnem Nepalu in odpotovati 200 kilometrov proč, v bližino meje z Indijo, kjer se je začelo njeno novo življenje. Vsako jutro je morala vstati ob štirih, čez dan pa čistiti gospodarjevo hišo, pomivati posodo in kuhati – nato je šla k njegovim sorodnikom, kjer so jo čakale enake naloge, dokler se ni dobesedno zgrudila v posteljo le malo pred polnočjo. »Ker nisem zmogla vsega, me je gospodarjeva žena tepla s ponvijo in mi grozila, da me bo prodala drugemu moškemu,« je medijem zaupala zdaj 22-letna Mandžita. »Bilo me je tako strah, da si pred njimi nisem upala niti zajokati, ampak sem tiho jokala v kopalnici.« Ko je leto pozneje srečala očeta, ga je moledovala, naj jo vzame domov, a oče, tudi sam dejansko suženjski delavec, ki je moral za posojilo trdo garati za svojega delodajalca, ji je razložil, da ne more vzdrževati nje – in njene mlajše sestre, ki jo je prav tako prodal.
Prodana mladost
Nepalska dekleta kamlari, kakor pravijo gospodinjskim sužnjam, spadajo med najranljivejše prebivalce te himalajske države. Starši nekatere prodajo kot služkinje že pri šestih letih, nato pa so pri novem delodajalcu izpostavljene fizičnemu in spolnemu nasilju. Nepalska etnična skupina Taru januarja vsako leto praznuje festival Maghi, ki označuje konec zime, hkrati pa je za najrevnejše čas, ko s premožnimi Nepalci podpišejo pogodbe, s katerimi tudi za tako majhno vsoto, kot je 2500 rupij na leto, lastne hčere dejansko oddajo v najem oziroma jih prodajo v suženjstvo, čeprav je to z zakonom prepovedano. Ljudstvo Taru je še pred približno stoletjem živelo v relativni osami v nepalski pokrajini Teraj, polni komarjev, ki prenašajo malarijo. Pripadniki te etnične skupnosti so namreč naravno odporni proti tej sicer zelo nevarni bolezni. A ko so oblasti v šestdesetih letih izkoreninile malarijo, so si zemljo prilastili pripadniki višjih kast, in Tarujci so postali tlačani na lastni zemlji.
Boj proti suženjstvu
Mandžita Čaudari je v suženjstvu preživela tri leta, dokler je niso našli aktivisti Nepalskega mladinskega sklada s sedežem v ZDA ter njenemu očetu ponudili, da obe hčeri vzamejo pod okrilje in jima omogočijo šolanje. Mandžita se je tako šele pri 12 letih naučila brati in pisati. Študentka ekonomije, ki obvlada tri jezike, zdaj dela tudi kot aktivistka in se bori, da bi izkoreninili suženjstvo v Nepalu.
Po besedah Kamala Guragaina, pravnega predstavnika nepalske neprofitne organizacije CWISH, v državi še vedno živi okoli tisoč deklet kamlari, od tega kar polovica v prestolnici Katmandu. Ko se je lani razvedelo, da je ena izmed njih umrla nasilne smrti, so v Nepalu izbruhnili siloviti protesti, tako da se je tudi vlada zavzela, da bo ustavila to obliko suženjstva. A od tedaj se ni prav veliko spremenilo.