Davni britanski predniki 
sploh niso bili otočani

Ste kdaj slišali za Doggerland? Britanci so za olimpijske igre množicam, ki so se zgrinjale v London, postregli z zanimivo, sicer že staro zgodbo o nekdanji fizični povezanosti s staro celino.

Po teoriji severne Atlantide so geološko ne tako davno, še pred šestimi ali sedmimi tisočletji, ljudje peš pohajkovali med evropsko celino in današnjim Britanskim otočjem. Te teme so se pred časom lotili tudi v časopisu Der Spiegel, kjer so zapisali, da se je na tem območju razprostiralo veliko večje kopno, kot so znanstveniki do zdaj domnevali. Raziskovalci, ki brodijo po velikem plitvem obalnem pasu in iščejo ostanke kamenodobne civilizacije in mlajših tudi v morskih globinah, so prepričani, da se pred škotsko obalo in Walesom skrivajo dragoceni geološki in biološki artefakti. Ta del Severnega morja in Rokavski preliv sta ležala v srcu evropskega zahoda, kot je davno deželo označil Richard Bates, geokemik z univerze sv. Andreja na Škotskem. Spadala sta k prostrani, blago gričevnati pokrajini z rodovitnimi dolinami, pravi podobi rajskega vrta. Po zadnji ledeni dobi naj bi tam živelo na tisoče ljudi; to so bili nekakšni evropski Indijanci, lovci in nabiralci, ki so v majhnih skupinah sledili nomadski tradiciji z lovišča na lovišče.

V veliko pomoč iskalci nafte

Potopljeno evropsko srce so poimenovali Doggerland, to poletje so predstavili tudi prve zemljevide starega rajskega vrta, na plitvo zahodnoevropsko obalo pa privabili veliko radovednežev in turistov, ki upajo na kakšno zanimivo naključno najdbo. Območje je zaživelo po zadnji veliki ledeni dobi, ko so se ledeniki umaknili v skandinavske gore, ljudje pa so se za njimi pomaknili na sever. V obdobju Doggerlanda naj bi bila morska gladina kar za okoli 120 metrov nižja, o kopni povezavi z Britanskim otočjem so poročale že stare legende, ki so domnevale, da je na tistem območju Atlantida, v 17. stoletju so zarisali prvi zemljevid te čudežne dežele. Znanstvene raziskave so bile občasne, pravo renesanso so pred leti omogočili geologi in iskalci nafte, ki so dodobra premerili morje in dno, kjer je bila nekoč skrivnostna kopnina. Pred škotskim otočjem Orkney so naleteli na dragocene kamene priče, v Rokavskem prelivu pa zdaj iščejo in preučujejo ostanke potopljenih gozdov. Pokrajina naj bi bila idilična in rodovitna: med gozdovi in pašniki so bila razporejena manjša in večja jezera, vanje so se stekali bistri potoki, vijugaste, počasne reke so se stekale v morje na severu in jugu. Bilo je veliko rib, ptic in divjadi, jagodičevja in gomoljev, kar je zagotavljalo hrano več tisoč ljudem, so prepričani arheologi.

Torej davne skupne korenine

Na letošnjem poletnem srečanju častitljive britanske Royal Society so še pred začetkom olimpijskih iger v Londonu predstavili imenitno posebnost – veliki atlas Doggerlanda. Celina se je širila vse do škotskega severa, na jugu pa je segala nekako do črte Calais–Wales. Tako je bilo mogoče peš prekoračiti razdalje od Danske do Škotske in od Normandije do Irske. Raziskovalci domnevajo, da je tam zelo bogato najdišče kamnitega orodja, posod, harpun in orožja pa človeških in živalskih kosti in drugih arheoloških dragocenosti. Težko je drznim ljubiteljem in pustolovcem preprečiti iskanje zakladov, znanstveniki pa se zdaj osredotočajo tudi na rastlinska semena in drug morda dobro ohranjeni biološki material, ki bo prinesel še nova spoznanja o flori in favni. S sodobnimi instrumenti in analizami se nam odpirajo povsem nove poti v proučevanju davne preteklosti.

Kriv je bil led

Raziskave potekajo že petnajst let, v veliko pomoč so bila prav geološka raziskovanja naftnih družb, ki v Severnem morju iščejo nafto in zemeljski plin. Če je umik večnega ledu omogočil rajski vrt, je dvigovanje morja, ki je bilo posledica njegovega tajanja, krivo, da so naši predniki končno obsedeli na vrhovih, plodna ravan pa je potonila. Domnevajo, da je konec prišel zelo hitro: pred osem tisoč leti so cunamiji s Severnega morja z orjaškimi naplavinami blata prekrili nekoliko pozneje potopljeni Doggerland. Podobno kot v Pompejih lava je gričevja med Veliko Britanijo in Evropo presenetilo blato, o tej katastrofi pričajo tudi najdeni ostanki na dnu morja. Sledove teh valov najdemo od Ferskih otokov do Islandije. Geolog David Smith iz Oxforda meni, da je Doggerland obstajal le nekako od dvajset tisoč let pred našim štejem do okoli leta 7500 pred Kristusom. Od takrat se drobijo ostanki te kopnine, še januarja 1362 je val odtrgal velike kose obale na Otoku in tostran Rokavskega preliva ter potegnil v smrt deset tisoče ljudi.