Dan, ki je svet spremenil v pekel

HIROŠIMA – Za 20-letnega študenta Sunaa Cuboija je bilo toplo in soparno jutro 6. avgusta 1945, tako kot za tisoče drugih prebivalcev japonske Hirošime, povsem običajen začetek še enega poletnega dne. Sunao si niti v najhujši mori ne bi mogel predstavljati, da bodo njega in še na desettisoče drugih prebivalcev tega nesrečnega mesta naslednji trenutki v knjigo človeške zgodovine zapisali z velikimi, rdeče-črnimi črkami. A v nasprotju s približno 80.000 nesrečniki, ki se jim je v agoniji smrtnih muk, povzročenih zaradi izpostavljenosti smrtonosnim količinam radioaktivnega sevanja, v naslednjih mesecih pridružilo še dodatnih 140.000 someščanov, ga je smrt v podobi atomske bombe, srhljivo poimenovane Fantek, samo oplazila.

Devetdesetletni moški, čigar obraz je brezčasni posnetek in nemi pričevalec prvega napada z atomskim orožjem v zgodovini, se posledic uničenja pettonskega peklenskega stroja, ki ga je tistega avgustovskega jutra ob 8.15 odvrgla posadka ameriškega bombnika Enola Gay, spominja kot posnetka iz pekla.

Ne ljudje, duhovi

Nepredstavljiva rušilna moč novega ameriškega orožja, s katerim so hotele ZDA Japonsko prisiliti h kapitulaciji, s čimer bi po ocenah strategov iz Washingtona »prihranili« med milijon in milijon in pol ameriškimi življenji, je bila enaka 15.000 tonam eksploziva.

»To sem jaz,« na fotografiji, posneti tri ure po eksploziji, na kateri skupina preživelih Hirošimčanov sedi na ožganem asfaltu mosta Mijuki, s prstom pokaže na enega ubogih životov brez las, s katerega visijo le raztrgani kosi ožganih oblek. Te mu je s telesa v trenutku potrgala sila eksplozije orožja, ki ga je kot lutko zabrisala deset metrov proč s kraja, kjer je stal pred napadom. Nepojmljivo strahotna demonstracija moči ter groze, ki bo čez tri dni doživela reprizo v Nagasakiju, bo kmalu končala drugo svetovno vojno na Pacifiku in v kratkem naznanila začetek nove dobe. Obdobja neprestane grožnje vzajemnega jedrskega uničenja med ZDA in SZ.

»Upali smo na medicinsko oskrbo, a te ni bilo. Nismo imeli niti vode niti hrane. Mislil sem, da je z mano konec,« se spominja eden izmed 183.000 še živečih hibakuš – preživelih oziroma še vedno trpečih. Kajti če je tisto jutro Hirošimo spremenilo v pekel, preživeli odtlej živijo v vicah. O obstanku in posledicah radiacije takrat namreč ni bilo znanega skoraj nič, poleg tega pa so bile japonske oblasti in preživeli prepričani, da so se Američani nad njimi znesli »zgolj« z izjemno močnimi konvencionalnimi bombami.

»Moje roke so bile popolnoma opečene, s koncev prstov je kapljala nekakšna tekočina,« se spominja Sunao, ki je danes eden izmed predsednikov organizacije preživelih Nihon Hidankjo.

»Ljudje so jokali in na pomoč klicali svoje sorodnike. Bil sem v neznosnih bolečinah, saj me je bolel hrbet, in nisem vedel, kaj se je zgodilo. Skozi gost dim sem videl deklico, ki ji je viselo izpadlo oko. Ljudje brez okončin. Ožgana trupla. Videl sem možakarja, ki je z rokami poskušal prekriti luknjo v trebuhu, od koder so mu na plan silili organi. To niso bili ljudje, to so bili duhovi.«

Sunaa so pozneje sprejeli v bolnišnico, ko so ga izpustili, je Japonska že kapitulirala. »Nisem vedel, da se je vojna končala. To so bili zame težki trenutki.« A najtežje obdobje, ki bi moralo biti najlepše, se je za dvajsetletnika šele začenjalo. Življenje.

Za mir do zadnjega diha

Sunao, danes upokojeni ravnatelj in oče treh otrok, je bil hospitaliziran že enajstkrat, kar trikrat so mu zdravniki napovedali, da bo umrl. Brez zdravil, pravi, ne bi preživel. Raka so mu diagnosticirali dvakrat. Pravi, da je bolezen posledica izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju.

Po zadnjih statističnih podatkih je število umrlih za posledicami obeh napadov naraslo na 450.000. Opekline, brazgotine, bolečine, spomini; Sunaov um in telo sta opomin vsem, ki še danes, 70 let po usodnih dogodkih na Japonskem, rožljajo z orožjem in grozijo z jedrsko kataklizmo. Zato se Sunao z drugimi člani organizacije še naprej bori za uničenje jedrskega orožja. A človeška sla po uničenju je očitno močnejša in dolgotrajnejša od njegovega življenja.

Tik pred počastitvijo 70. obletnice ameriškega napada na Hirošimo in Nagasaki so namreč iz nekaterih podružnic Nihon Hidankjo sporočili, da zaradi visoke starosti članov, mnogi so namreč stari med 80 in 90 leti, razmišljajo o razpustitvi. »Ljudje, kot sem jaz, izgubljajo moč, da bi svetu še naprej predajali svoje spomine in nadaljevali boj proti obstoju jedrskega orožja,« pove Sunao. Na slovesnosti v Spominskem parku miru v Hirošimi se bo srečal z japonskim premierjem Šinzom Abejem, ki ga je že večkrat kritiziral zaradi odmika od japonske tradicije pacifizma.

»V imenu vseh preživelih ga bom pozval, naj naredi vse, kar je v njegovi moči, da se svet znebi jedrskega orožja,« pravi in doda: »To bom zahteval do svojega zadnjega diha.«