STRATEŠKO POVEZOVANJE

Da bi zaščitili delovna mesta, delajo kažin

Objavljeno: 15.01.2016 07:43Posodobljeno: 15.01.2016 07:43

V poslovno nadvse uspešni strateški aliansi med Renaultom in Nissanom vre, za kar je krivo vmešavanje uradnega Pariza.

Uspešnost strateškega povezovanja med avtomobilskimi koncerni je redka in plaha ptica, saj se vse prevečkrat izkaže, da vodstvo povezujočih družb želi nekaj, razmerja, dolžnosti in odgovornosti po hierarhični lestvici navzdol pa še zdaleč niso jasno definirani. Svoje naredi tudi razlika v načinu dela, vodenja posla in ne nazadnje v vrednotah in kulturi podjetij, ki se povezujeta, a imata povsem drugačno družbeno in nacionalno zaledje.

Trikratna oplemenitev

Zato je nepričakovan uspeh sodelovanja med francoskim Renaultom in japonskim Nissanom, ki sta v zakon skočila leta 1999, toliko osupljivejši, saj sta se povezali podjetji z občutno različno filozofijo in kulturo.

Očitno v tem poslu velja rek, da se nasprotja privlačijo, kajti vrednost 43,3 odstotka Nissana, pri čemer je vodstvo Renaulta pred leti za delnico odštelo 400 jenov, danes znaša kar 2,5 milijarde jenov oziroma 21 milijard ameriških dolarjev. Več kot trikratna oplemenitev vrednosti podjetja je vsekakor nepopisni uspeh in priznanje vodstvenim spodobnostim in viziji prvega moža povezave Carlosa Ghosna. Nissan namreč prav po njegovi zaslugi proda dvakrat več avtomobilov kot Renault, v skupini pa prispeva več kot dve tretjini celotnega prihodka.

Zadosten razlog torej, da se je v poslovanje koncerna vmešala francoska vlada, ki si želi prek delnega lastništva v Renaultu povečati vpliv v družbi.

Nacionalni interes, drugič

Težave v četrtem največjem avtomobilskem koncernu na svetu so nazorna demonstracija usodnih posledic uspeha, kajti Pariz se je ob krepitvi Nissana znotraj koncerna zbal za francoska delovna mesta. Za njihovo zaščito si zato tamkajšnja politika v skladu z novo francosko zakonodajo že več mesecev prizadeva podvojiti število odločujočih glasov. Na račun Nissanove (delne) avtonomije, kajpak.

Kam vodi krčevito branjenje zveličanega nacionalnega interesa, kjer gre znova za zaščito domačih delovnih mest, je pokazal že Volkswagnov škandal. Wolfsburg namreč ob dejstvu, da ima VW za polovico več zaposlenih kot japonska Toyota, pravzaprav ni imel druge možnosti, kot da goljufa. Če bi želel ohraniti konkurenčnost in poskrbeti, da njegovi motorji ustrezajo strogim okoljevarstvenim standardom, bi moral več vlagati v razvoj, kar pa je ob preseženem številu delavcev očitno previsok strošek.

Se bo zgodba z nekoliko drugačnim korenom, a vendar enakimi vzgibi osrednjih akterjev (francoske in nemške vlade) in nazadnje tudi klavrnim iztekom ponovila pri Renaultu?

Ultimat Parizu

Vodstvo koncerna natanko ve, da stopnjevanje vladnega vpliva in posledično pritiska v družbi vodi v kratkoročno zaščito francoskih delovnih mest, vendar bosta porušeni ravnovesje in zaupanje med Renaultom ter Nissanom povzročili destabilizacijo družbe in v končni fazi privedli do katastrofe. Ghosn si zato na vse pretege prizadeva, da bi zaščitil zdravo jedro koncerna, ki se je v vseh teh letih zaradi poslovnega uspeha Japoncev izrazito nagnilo v smer Nissana. Renault je namreč v zadnjih treh letih v »zakonski« proračun prispeval borih 116 milijonov evrov, medtem ko so podjetni in podrejeni Japonci vanj načrpali kar 4,3 milijarde evrov.

Pogajanja med nadzorniki, med katerimi sedita dva predstavnika francoske vlade, so – razumljivo – povsem propadla, tako da je Ghosn v luči enostranskega stopnjevanja namer Parizu postavil ultimat: ali politika preneha kratkovidno izvajanje varovanja nacionalnega interesa (delovnih mest) za ceno zdravega poslovanja koncerna ali pa bo njegovo vodstvo začelo zmanjševati Renaultov vpliv v Nissanu. Da je vodstvo družbe pripravljeno iz kokošnjaka spustiti kuro, ki nese zlata jajca, je kajpak skrajni ukrep s krepko primesjo »pokrskega blefa«. Vendar je v tako zaostrenih razmerah, ko ena stran povsem samovoljno in brezkompromisno izvaja lastni načrt, upravičeno pričakovati še kopico drugih precedensov.