Preglasno zvoni, sodišče izklopilo cerkveni zvon

Nedavna odločitev hrvaškega sodišča, ki je cerkvi v občini Lasinje naložilo, naj med 22. in 6. uro izklopi zvon, ker hrup, ki ga povzroča, škoduje zdravju prebivalcev, je povzročila precej slabe volje. V cerkvenih krogih. Precej nejevolje pa tudi v precej katoliški hrvaški javnosti. Tudi v Sloveniji se pojavljajo pomisleki zaradi cerkvenega zvonjenja, vendar precej manj.

Tožba je uspela

Zvonovi imajo pomembno vlogo v slovenski zgodovini, mnogo so jih pobrali med prvo in drugo svetovno vojno in ljudje so žalovali za njimi, saj so bili nanje zelo navezani. Zvonovi in zvonjenje so predvsem simbol krščanstva, zato so bili v različnih konfliktnih okoliščinah pogosto predmet manipulacije, vedo povedati v cerkvenih krogih. Kot navajajo različni viri, je politični razvoj po drugi svetovni vojni odnos ljudi do zvonov precej spremenil. Na slabše.


A vrnimo se k hrvaškemu primeru. Začelo se je s tožbo članov družine Šitum, ki ima v Lasinjah počitniško hišo in jih je motilo bitje cerkvene ure vsakih 15 minut. Lokalnega župnika so od leta 2014 prosili, naj ga izpusti v nočnih in jutranjih urah, a cerkvene oblasti prošnji niso ugodile. Nato so se odločili za tožbo in sodišče je odločilo, da je treba zvonjenje med 22. in 6. uro izklopiti.

Sodni izvedenec je ocenil, da zvon zaradi hrupa, ki doseže 65 decibelov, škoduje zdravju. To velja za zvonjenje, ki dvakrat preseže največjo dovoljeno jakost hrupa. Eden od članov družine Šitum ima tudi zdravniško potrdilo, da je zaradi zvonjenja trpel za bolečinami v ušesih.

Referendum zaradi zvonjenja

V cerkvi menijo, da sta zvon in ura na cerkvi del zgodovinske in kulturne identitete kraja ter da je zvonjenje nekaj »lepega, avtohtonega in kulturološko sprejemljivega«. Poudarjajo, da se še nihče od okoličanov ni pritoževal. Družina Šitum se je iz Avstrije priselila pred tremi leti, v hiši pa živijo le občasno. Poudarili so še, da so se že sprli z vsemi prebivalci kraja. Razumljivo, da se je cerkev pritožila na odločitev sodišča.

Mimogrede: na Hrvaškem obstaja skupina na družabnem omrežju, ki šteje nekaj čez sedem tisoč ljudi, imenuje pa se Proti hrupu cerkvenih zvonov. V Švici so morali zaradi zvonjenja razpisati referendum. V Hofstettnu v kantonu Solothurn je nekaj prebivalcev na tamkajšnjo katoliško cerkev sv. Nikolaja naslovilo prošnjo, naj jutranji šest minut dolg klic k maši prestavi s 6.30 na sedmo uro in jim omogoči pol ure daljši spanec, so zapisali. In naleteli na oster odpor. Domačini, 2000 duš živi v kraju, so v velikem številu glasovali proti predlaganemu ukrepu.

Zvonjenje kot izvor hrupa

V Sloveniji je bilo že nekaj protestov zaradi zvonjenja. Razprave so se vrstile in v zadnjem času ni večjih pritožb. Nekoč je izbruhnila polemika, ko je poslanec Jani Möderndorfer predlagal vnovično uvrstitev zvonjenja med izvore hrupa, saj naj bi po njegovem mnenju škodilo zdravju ljudi.


»Zvok cerkvenih zvonov praviloma obremenjuje okolje kratkotrajno, ker običajno zvonjenje traja nekaj minut, kritična obremenitev pa je v bližini cerkva presežena le izjemoma, pa še takrat gre predvsem na račun slabega prostorskega planiranja, na podlagi katerega se je izvedla neprimerna umestitev stanovanjskih stavb ali drugih stavb z varovanimi prostori v bližino cerkvenega zvonika. Tudi meritve so pokazale, da zvok cerkvenih zvonov običajno ne presega kritične vrednosti, določene za kratkotrajno obremenitev okolja s hrupom, in zato mu ne moremo pripisati škodljivih učinkov na zdravje ljudi,« pojasnjujejo v slovenski Cerkvi.

Zakonska utemeljitev

Slovenska vlada je leta 2004 sprejela uredbo o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju, leto pozneje pa še uredbo o mejnih vrednostih kazalnikov hrupa. Obe sta v slovenski pravni prostor uvedli zakonodajo, ki pravi, da cerkveni zvonovi ne povzročajo hrupa v okolju. »Zvok, ki nastaja zaradi zvonjenja cerkvenih zvonov, je enak zvoku, ki nastaja pri uporabi drugih glasbil, po frekvenčni sestavi pa je skladen s toni glasbene lestvice, kar pa za ljudi ni nezaželeno ali moteče,« pravi zakonska utemeljitev.

Na podlagi meritev na območju Mestne občine Ljubljana leta 2003 se je izkazalo, da zvok cerkvenih zvonov običajno ne presega kritične vrednosti, določene za kratkotrajno obremenitev okolja s hrupom, in mu zato ne moremo pripisati škodljivih posledic na zdravje ljudi. Po zakonu je določeno, da med 22. in 6. uro zvonovi ne zvonijo. Tega se v župnijah držijo vse dni razen za božič, ko naznanijo polnočnico.

V Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) so pojasnili, da »zvonjenje zvonov s stališča varovanja zdravja in počutja ljudi lahko povzroča predvsem vznemirjenost in motnje spanja«. Ne pričakujejo, da bi povečalo tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni, poškodbe sluha pa so možne pri neposredno izpostavljenih osebah, kot so pritrkovalci. So nam pa iz NIJZ sporočili, da so bili podatki o hrupu letos prvič vključeni v objavo podatkov o zdravju v občini (http://www.nijz.si/sl/zdravje-v-obcini-2019-kaj-kazejo-podatki-o-nasem-zdravju). Hrup cerkvenih zvonov ni omenjen.


Politika se s hrupom cerkvenih zvonov ne ukvarja. Za to ni pravne podlage, poslanec, ki ne želi biti imenovan, pa je za Nedeljske novice dejal, da je najbolje, da se primeri zvonjenja, ki so moteči za okoliške prebivalce, obravnavajo posamično in naj se rešitev najde z dogovorom med okoliškimi prebivalci in predstojnikom cerkve, saj urejanje režima zvonjenja cerkva s predpisom in neodvisno od značilnosti zvonov in lokacije cerkve ne bi bila ustrezna rešitev.

Pritrkavanje

Je pa manj znano, da je kulturno ministrstvo v register nesnovne dediščine pred dobrim letom vpisalo – pritrkovanje! V nekaterih predelih države pritrkavanju, izvajanju ritmičnih obrazcev s kembljem na cerkvene zvonove, pravijo tudi potrkavanje, klenkanje, klonkanje, linganje, natolkavanje, trijančenje …


»Glas zvonov je bil vedno in je še danes neizbrisno vtisnjen v zavest in spomin Slovencev, posebno tistih, ki so morali zapustiti dom in rojstni kraj. V njihovi govorici zvonovi pojejo, ko spremljajo praznike, ali jokajo, ko se poslavljajo od umrlih … Z zvonovi je slovenski človek znal muzicirati in to še vedno počenja, ko pritrkava in tako privzdiguje slovesno občutje praznikov. Glas zvonov je bil in je še neločljivo povezan s slovensko dušo, ki je bila globoko ranjena, ko so zvonove v obeh vojnah snemali, da bi jih prelili v topove. Brez zvonjenja je bila njihova vas pustota, slovenska pokrajina pa je izgubljala zvočno podobo tisočletne kulture. S sodobno nestrpnostjo do zvonjenja se nekaj takega lahko zgodi tudi danes,« je med drugim zapisal znani etnokoreolog Mirko Ramovš.