FOTO: Mama ga je dala v marmelado, ata pa v šnops

Štanjel • Skorš z latinskim imenom Sorbus domestica – po domače tudi skurš, uskurž, skoruš ipd. – je samoniklo divjerastoče pa tudi udomačeno sadno drevo. Razmeroma odporno je proti mrazu, najbolje pa uspeva na vinorodnih območjih. Še pred nekaj desetletji ga je bilo precej več kot zdaj, ko z upadanjem podeželskega prebivalstva, ki se še oklepa tradicionalnih kultur in načinov pridelave, izginjajo tudi skorši. Odmrla drevesa le še malo kje nadomestijo z novimi. Kajti skorševega nekoč cenjenega trdnega in prožnega lesa že dolgo ne potrebujejo več za izdelovanje osi za kolesa kmečkih voz. Pa tudi nabiranje drobnih sadežev je za ljudi, vedno bolj vajene embalirane ponudbe v blagovnicah, preveč utrudljivo in zamudno.

Izvira iz Azije

Skorš in njegove sadeže je iz svojih izkušenj lepo opisal Rudi Bregar – dolgoletni vodja projekta Levstikova pot, sadjar, vrtnar in vinogradnik iz Sevnega pri Primskovem. Med drugim je zapisal, da je skorš »izredno zanimivo sadno drevo, ki izvira iz Azije. Podobno je tepki, stari sorti hrušk. Raste zelo bujno in tudi do 30 metrov visoko. Posebno zanimivi so njegovi veliki, razvejani zeleni listi, še najbolj podobni jerebiki. Cvetovi so beli, po cvetenju pa se v socvetju pojavi do 10 ali več bledo zelenih plodov, ki se odebelijo na dva do pet centimetrov. Glede na sorto skorša so lahko hruškaste ali jabolčne oblike. Zorijo septembra in oktobra, ko tudi porumenijo in začnejo padati z drevesa. Jemo lahko surove, naredimo iz njih kompote, jih posušimo ali namočimo v žganje. Skorš daje tudi sam kakovostno žganje. Po nekaterih informacijah ima tudi zdravilne učinke v primeru želodčnih in črevesnih težav (driske) tako pri ljudeh kot živalih.«
Dodajmo, da so še čvrsti rumeni plodovi sočni, a močno trpkega okusa. Za uživanje se morajo omediti, kar se pokaže v mehkosti in temno rjavi barvi lupine.

Vzpon na Švico

Ko sem pred dnevi v Štanjelu na severnem robu Krasa spraševal, ali še kdo ve za kak skorš v okolici, ker je zdaj njegov čas, so se mlajši nemo spogledovali, prijazna soseda Marija Černigoj, doma iz Sela nad Štjakom, pa je takoj rešila zadrego:
»O, jaz vem! Pri moji domači hiši, v kateri po smrti staršev ne živi nihče več, imamo v sadovnjaku dve drevesi.«
Nisva izgubljala časa, z avtom sva se po močno vijugasti cesti iz doline Branice povzpela do planote na Bregeh, ki jim domači rečejo tudi Švica. Pa ne zaradi bogastva, saj je večina ljudi že pred leti odšla za delom drugam. Tudi iz Sela, kjer je – podobno kot še marsikje – nekaj življenja samo še v štirih hišah. Imajo nekaj živine in namesto njiv le še vrtičke in kak kos vinograda, tako da za skorša, ki se na pašniku šibita pod težo grozdov dozorevajočih plodov, nikomur ni dosti mar.

»Spominjam se,« se je spotoma razživela Marija, »kako smo otroci pobirali te drobne hruškice. Prej so pod takrat še manjšima drevesoma pokosili, da jih nismo preveč pomečkali. Nabrane smo natikali na tanke žice, ki smo jih na kašči ali v seniku razpeli ali zaokrožili v obroče, da so se lepo omedili. Za nas otroke je bila to največja poslastica. Doma smo skurše za zimo sušili na podstrešju na pladnjih, spletenih iz srobota. Mama jih je sušila v krušni peči, včasih jih je zamesila tudi v krušno testo in kuhala marmelade, očeta pa je vedno skrbelo, da bi jih zmanjkalo za njegov priljubljeni šnops.«

Tudi svetlejši obeti

Upajmo, da po svoje sijajni skorš na Slovenskem le ni še povsem odpisan! Pravzaprav ga, tako kot velja za mnoge druge opuščene šege in prakse, vsaj ponekod spet odkrivajo in mu vračajo veljavo. Za to so najzaslužnejši gozdarji in ne le tesno na učne programe navezani učitelji – kot na primer v okolici Radencev, kjer so pred nekaj leti osnovnošolcem predstavili znameniti Plavecov skorš v Murščaku. Podobno so leta 2011 v mednarodnem letu gozdov v šentjurski enoti Zavoda za gozdove Slovenije znameniti 18 metrov visoki Mrazov skorš, ki raste na Žalerjevi domačiji v Loki pri Žusmu, razglasili za drevo leta na Celjskem.
Namen teh prireditev, so pojasnili gozdarji, je spodbujanje razmišljanja in zavedanja o pomenu dreves kot nepogrešljivih sooblikovalcih naše kulturne krajine. Izbor drevesa je pogojen z izjemnostjo in posebnostjo, ki jo ima drevo v svojem okolju. Poudarili so še, da gozdarji v zadnjem času tudi drugod po Evropi spodbujajo ponovno sajenje skorša.
Zagotovo bi se našel še kak dober zgled. Manjka samo še, da skromni skorš nekako pride v modo.