Miroslav Blažević, ki še iz rodnega Travnika v Bosni in Hercegovini nosi ime Ćiro, je 10. februarja praznoval 77. rojstni dan – a je v nasprotju z marsikaterim vrstnikom še vedno izjemno aktiven v svetu nogometa, saj skoraj 49 let vodi klube po vsej zemeljski obli. Svojo trenersko pot je začel v Švici, pri nas pa ga posebno pomnijo Prekmurci, katerih biser Muro iz Murske Sobote je vodil nekaj mesecev leta 2003. Resnici na ljubo so ga takrat pognali po sramotnem pokalnem porazu proti tradicionalnemu rivalu, takrat tretjeligaški Nafti, o njegovih plačilih pa so se širile ljudske ustne bajke. A bil je tisti, ki je pripeljal več ljudi na trening, kot jih je kdo drug na tekmo. In trenutno buri duhove v Iranu, kjer se pritožuje nad pomanjkanjem možnosti za ljubezensko življenje in daje podporo tamkajšnji uradni politiki.
Ko nas je pričakal na pogovoru, je v rokah držal Slovenske novice! Trener vseh trenerjev nam je uvodoma z veseljem razložil, zakaj nas spremlja: »Moji slovensko-hrvaški informatorji so me opozorili na fenomenalne Slovenske novice. Pravijo, da tam o ogromno rečeh pišejo odkrito in pošteno, brez dlake na jeziku, vsak dan jih bere 330.000 bralcev. Tako odkrito, pošteno in resnično branje lahko najdeš malokje, sploh pa ne v moji Hrvaški.«
Iran, kjer deluje ta trenutek, mu je malce spremenil pogled na odnose med spoloma, čeprav Iranke menda težko ujame: »Tam ne bi mogli obstati niti največji svetovni osvajalci ženskih src! Nisem peder, kot so mi pravili na Hrvaškem, rad imam ženske; toda v Iranu ni možnosti, da bi sploh prišel do njih,« pomodruje Ćiro o moško-ženskih razmerah v Iranu. »Če dobro premislim, je to zelo pametno: ni ljubezenskih dram, ni konfliktov, ni varanja in razvrata.« Več prahu kot s temi izjavami je dvignil s svojo podporo tamkajšnjemu jedrskemu programu, ki se ga boji ves svet: »Izrael in Amerika, ki je stalno navzoča v Zalivu, ne moreta imeti atomske bombe, Iran pa pustiti brez možnosti,« je pravičniški možakar, ki je bil tudi iranski nogometni selektor, zdaj pa tam službuje v Mes Kermenu, od Teherana oddaljenem 1000 kilometrov.
Njegovi sloviti dnevi, ko je s hrvaško reprezentanco osvojil bron na svetovnem prvenstvu, so zdaj le še spomini; po poročanju nekaterih sosedskih medijev je ostal brez dela, po drugi plati pa Ćiro trdi, da je bil zatem, ko je klub rešil pred izpadom iz iranske lige, imenovan za generalnega menedžerja kluba ter da so zdaj pod njim vsi trenerji. O hrvaškem tisku ter njihovem mnenju in informacijah nima visokega mnenja, to je pač prihranil za Novice.
Fatalne Slovenke
Ćiro od nekdaj slovi kot možakar, ki zna dobro pihati na dušo in čigar motivatorske sposobnosti naj bi bile zaslužne za športne uspehe moštev, ki jih je vodil. Toda slovensko stanje resnično pozna zelo dobro, polna usta hvale pa ima za Slovenke: »Slovenci imajo privilegij, da so po neki zemljepisni situaciji bolj civilizirani od Hrvatov. Toda Slovenke so fenomen zase: ko govorim o njih, vedno opozarjam prijatelje, da nobena ženska ne more biti tako fatalna kot Slovenka. Zelo so talentirane za osvajanje moških in za to, da jih obnorijo. Imel sem eno tako s Ptuja, ki me je zaznamovala za vse življenje,« razkrije ščepec mlajših dni.
Pohvali nogometno nadarjenost slovenskih nogometašev: »V Muri sem videl ves njihov talent, ki sem ga poznal od prej. Spomnite se samo legendarnega Zahovića – to je bil igralec za največje evropske domete.« Sam vidi del prednosti naših nogometnih moštev v igralcih, ki imajo korenine v njegovi Bosni in Hercegovini: »To so najboljši igralci. Zakaj? Tam se je – da bi narod obstal pod Turki – razvil poseben gen za kombinatoriko in preživetje. Ter gen nepredvidljivosti. V tem je prednost nogometaša bosanskega rodu na nogometnom terenu; ti ne veš, katero potezo bo potegnil.« Sicer pa meni, da ima simpatije na strani Slovencev, pa tudi sam ima ogromno simpatij do nas.
S slovensko izbrano vrsto mu je trda predla prav v času, ko so bili hrvaški »ognjeni« na vrhuncu moči: »Skoraj so me stali glavo v Splitu, ko smo igrali neodločeno, 3 : 3. Imam precej razlogov za to, da spoštujem slovenski nogomet.« Ko ga povprašamo, ali se še vidi pri nas, pa odvrne, da ni dobil nobene ponudbe, čeprav bi zelo rad sprejel ponudbo katere koli ekipe iz Slovenije. Pomudil se je tudi pri analizi naših zadnjih volitev: »Bolj sem bil naklonjen Jankoviću, ker ima v priimku končnico -ić, toda Slovenci so vendarle nacionalisti, in to jim je v čast. Če pogledate politično pot Janeza Janše, si je zaslužil biti premier. Pokazal je modrost vojskovodje, ko je bilo najkritičnejše. Mene spominja na Tuđmana, čigar veliki privrženec sem. Moja primerjava Janše z njim pove, kako visoko mnenje imam o slovenskem premierju.« Trener vseh trenerjev, kot mu rečejo v njegovi domovini, pa je kljub pohvalam Slovenije pripomnil: »Ko sem bral Slovenske novice, mi je ena beseda še posebno vzbudila pozornost: goljuf. Dojel sem, da so goljufi vsepovsod, pač tudi v Sloveniji.«
Žal ima veliki trener – tako kot velikokrat poprej – prav ...