VOLKSWAGEN

Čez noč postal odgovoren za več kot pol milijona delovnih mest

Objavljeno: 17.02.2016 08:03

Zakaj je imenovanje Matthiasa Müllerja na čelo Volkswagna zavarovalna polica za člane nadzornega sveta in ne resen poskus reformiranja koncerna.

Ko je Matthias Müller lansko jesen v glavni zgradbi Volkswagnovega kompleksa v Wolfsburgu zapuščal konferenčno sobo, je po odločitvi nadzornikov družbe, da v najtežjih trenutkih prav on prevzame vodenje avtomobilskega giganta, na ramenih začutil orjaško utež odgovornosti.

Paritetni nadzorni svet ga je povzdignil v višave. A samo zato, da ga je že naslednji trenutek z vso silo treščil ob trdna tla. Dobesedno čez noč je nekdanji prvi mož Porscheja postal odgovoren za več kot pol milijona delovnih mest, s čimer so nadzorniki koncerna z enim zamahom poskušali ubiti več muh.

Je Müller reformist?

Prvič: padec Winterkorna naj bi vznemirjeni javnosti serviral glavo »velike ribe« na čelu koncerna, njegovo vneto zanikanje vsakršne vednosti in zato tudi odgovornosti o početju njegovih inženirjev ga je delalo samo še sumljivejšega.

Drugič: imenovanje Müllerja za njegovega naslednika je bil svojevrstni kompromis. Nekateri analitiki so namreč vodstvo pozivali k imenovanju nekoga zunaj ustaljene nomenklature. Človeka, ki bo prišel od drugod, da bo populil razraščajoči se plevel samopašnosti, ki je preraščal to zveličano nemško avtomobilsko institucijo.

Razsežnosti afere so namreč osupnile tudi zaposlene, saj je bilo nazadnje s spornim programom opremljenih kar 11 milijonov vozil. Po vsem svetu. Imenovanje Müllerja na čelo križarke, v katero je vdirala voda razkritih laži, je bilo zato navzven videti kot piarovski spin.

V mnogočem je to tudi bil, saj je bilo veliko želje po samozaščiti. Nekako so imeli ciniki z očitki o poslovnem nepotizmu znotraj družine Volkswagen še kako prav, kajti Müller je vendarle »človek korporacije«. Vendar ljudje s takšnimi mnenji o operativnih zakonitostih vodstva koncerna VW v resnici niso vedeli nič. Dejstvo je, da avtsajderju v družbi, kakršna je VW, kjer vlada neobičajno fundamentalistična kultura goreče pripadnosti v slogu dogme če ni domače, ni vredno nič, pa naj gre za tehnične rešitve ali ljudi, ne bi uspelo prestaviti niti vaze v avli.

Nesreča Wolfganga Bernharda, ki je na krilih uspešnega nižanja stroškov pri konkurenčnem Daimlerju želel nekaj podobnega narediti v VW, pri čemer naj bi odpustil 20.000 zaposlenih, je primer odpornosti koncerna proti vsakršnim reformam. Bernhard je pravilno ocenil, da mora družba, če želi ostati konkurenčna, odpuščati, a na koncu je moral zaradi močnega nasprotovanja sindikata oditi sam.

Insajderski avtsajder

Vendar morda, samo morda, je bil Müller le dovolj odmaknjen od neurja goljufije, katere žarišče je bila znamka VW, in ne Porsche, da ga ta ne bi odplaknila tako bliskovito in nečastno kot njegovega predhodnika, so menili nadzorniki.

Imenovanje »insajderskega avtsajderja«, nekoga, ki je bil del koncerna, a ne notranjega kroga znamke oziroma Volkswagnovega klana, je zato svojevrstno, vendar v poslovnem svetu ne neobičajno zavarovanje pred tveganjem.

Čeprav je vedel, da ni bil del osrednjega jedra mož, ki so pomagali zagnati kolesje goljufije, tega njegovi šefi niso vedeli. Vsaj ne tako gotovo, da bi na to stavili prihodnost celotnega koncerna. Predvsem pa njih samih. Njihova logika je bila naslednja: če bi interna preiskava ali preiskava deželnega tožilstva pokazala, da je bil dovolj blizu tistim, ki so razvijali računalniški program za prirejanje emisij, da je bil pokvarjeni insajder, ga bomo odpustili in zanikali vsakršno vedenje. Toda če preiskavam ne bo uspelo zanesljivo povezati Müllerja z afero, se bo koncern nekaj časa posipaval s pepelom, otepal očitkov, obtožb, medtem seveda plačeval milijarde evrov vredne kazni in odškodnine, vendar bodo njegove najintimnejše skrivnosti ostale varno skrite pred zunanjim svetom. Vodstvo je imelo v vsakem primeru zadostno kritje.

Povezane vsebine