Četrt stoletja muzeja stripov

Stripi so v domovini Tintina in Smrkcev resen posel, in to še posebno velja za največji in najstarejši evropski muzej, posvečen tej obliki umetnosti. Že pri vhodu vanj obiskovalce pričaka maketa rdeče-bele rakete, s katero je rdečelasi deški detektiv (ki ga je v tridesetih letih dvajsetega stoletja ustvaril Georges Remi alias Hergé) letel na Luno, nato pa še vrsta drugih lutk slavnih stripovskih junakov v človeški velikosti.

Umetnost in zabava

V stavbi v središču Bruslja obiskovalcu hitro postane jasno, da so stripi tukaj cenjeni kot visoka umetnost. A kljub temu vodstvo muzeja ne želi, da bi stvari postale preresne in da bi izgubili tisti čar, ki je otroke pritegnil k Tintinu, Snežku, kapitanu Haddocku in drugim risanim junakom. »Nočemo postati le umetnostna galerija,« pravi Jean Auquier, direktor muzeja, ki letos praznuje 25. obletnico.

Stripi so poleg čokolade in piva ena od turističnih zanimivosti Belgije. Muzej vsako leto privabi okoli 200.000 obiskovalcev, kar je dvakrat več, kolikor jih obišče novi Tintinov muzej v univerzitetnem mestu Louvain-la-Neuve, ki leži kakih 20 kilometrov od Bruslja. Večina obiskovalcev prihaja iz Francije (40 odstotkov) in Belgije (17,5 odstotka), Nemčije (pet odstotkov) ter Španije (štirje odstotki), trije odstotki pa priromajo tudi iz tako oddaljenih dežel, kot je Kitajska.

Muzej je primeren za obiskovalce vseh starosti, pri čemer je poskrbljeno tudi za najmlajše, ki si še kako radi ogledajo hišico v obliki gobe, v kakršni živijo Smrkci, ki jih je v petdesetih letih dvajsetega stoletja pod umetniškim imenom Peyo ustvaril stripar Pierre Culliford. Za samo pol evra lahko obiskovalci v knjižnici ves dan prebirajo svoje najljubše stripe, zgornje nadstropje muzeja pa je namenjeno razstavam.

Veliki svet stripa

Konec osemdesetih let je v Franciji izšlo le 500 stripovskih albumov na leto, pri čemer pri oblikovanju stripov še niso uporabljali računalniške tehnologije, japonske mange pa so bile v Evropi znane le med ljubitelji. Zdaj v sosednji Belgiji izdajo po 5000 albumov na leto, pri čemer mange zavzemajo kar petino vseh stripov, čedalje več pa jih je namenjenih izključno odraslim. Ročno risane umetnine se umikajo računalniški tehnologiji, ki še kako olajša delo risarju.

V bruseljskem muzeju toplo sprejemajo vse oblike in sloge stripovskih umetnin, pravi Auguier. »Veliko obiskovalcev se ne pretvarja, da so jim všeč fantazijski stripi, stripovski romani ali avtobiografske zadeve. Sem pridejo s spomini na Srečnega Luka,« pravi, pri čemer misli na klasičnega risanega kavboja, ki ga je ustvaril belgijski stripar Maurice De Bevere, bolj znan kot Morris. »In tukaj bodo spoznali, da je svet stripa še veliko večji.«