Manuela Mourela Gonzaleza prevevajo spomini, ko se sprehaja po slikoviti Gotski četrti Barcelone: otroška igra, sosedske zabave, tradicionalni bari ... A zdaj je vse to izginilo, se priduša Manuel. Po ozkih uličicah se gnetejo turisti na organiziranih izletih, tudi s kolesi in segwayi, stanovalci pa opazujejo, kako se izpraznjene stavbe, naphane z zgodovino, preoblikujejo v hotele in stanovanja za kratkoročni najem. In to ne prizadeva le Barcelone.
Lani se je tudi Manuel pridružil eksodusu iz četrti, v kateri je živel od leta 1962, ko se je iz Galicije na severozahodu Španije preselil v to sredozemsko mesto. Stanovanje, v katerem je četrt stoletja preživel kot najemnik, so prodali, njega pa izselili. Potem ko je dolga leta plačeval 500 evrov najemnine na mesec, v soseski zdaj ni našel nobenega cenovno dostopnega stanovanja. »Zahtevali so 1000, 1200, 1500 evrov,« pravi 76-letnik. »To je bila moja vas. Vse sem imel tukaj: prijatelje, trgovine, poročil sem se tu, moji otroci so se rodili tu in mislil sem, da bom tudi umrl tu. Zdaj se počutim razseljenega,« pravi Manuel.
Staroselci odhajajo
Po podatkih mestnih oblasti je število stalnih prebivalcev Gotske četrti v zadnjih desetih letih padlo s 27.470 na le 15.624. Zdaj skoraj dve tretjini stanovalcev zavzemajo t. i. tekoči stanovalci: turisti ali kratkoročni najemniki. Po drugi strani so cene najemnin v le zadnjih dveh letih zrasle s 14,4 evra na 19 evrov na kvadratni meter. Rastoče najemnine, hrup in gneča turistov ter izginjanje tradicionalnih lokalov in trgovin so iz četrti pregnali staroselce. In prihod Airbnb in drugih najemniških servisov je samo še poslabšal stvari, pravijo lokalci.
Število stalnih prebivalcev Gotske četrti se je v 10 letih skoraj prepolovilo.
»Ne govorimo o gentrifikaciji ali zamenjavi starega prebivalstva z novim, premožnejšim,« pravi mestna svetnica Gala Pin. »Govorimo o praznjenju zgodovinskega mestnega središča.« Sociolog Daniel Sorando opozarja, da gre za svetovno dogajanje, ki urbana središča spreminja v stroje za ustvarjanje denarja, medtem ko se delavski razred seli na obrobja mest.
Podobne težave imajo tudi drugje po Evropi. V pariškem četrtem okrožju, kjer stoji Notredamska katedrala, so zaskrbljeni stanovalci pripravili simpozij o nevidnem pustošenju mestnih središč. Po podatkih pariških mestnih oblasti so v zadnjih petih letih izgubili 20.000 stanovanjskih enot, deloma na račun turističnega najemanja. »To pa je prispevalo k rasti cen in padanju prebivalstva,« pravi Ian Brossat, ki v mestni občini skrbi za stanovanjska vprašanja. V Amsterdamu je banka ING ugotovila, da lahko lastniki stanovanj s sezonskim oddajanjem prostorov zaslužijo 350 evrov več na mesec, kakor bi z običajnim dolgoročnim oddajanjem, zaradi česar so cene zrasle.
Da bi začele reševati problem izseljevanja, želijo mestne oblasti v Parizu, Londonu in Amsterdamu regulirati čas najema ter popisati vsa stanovanja in hiše, ki jih lastniki dajejo v kratkoročni najem. V Berlinu, denimo, lahko prebivalci od lanskega leta oddajo le eno sobo v svojem domovanju, celotno stanovanje ali hišo pa le, če je to le njihova sekundarna ali občasna rezidenca.
Proti Airbnb
Barcelona, katere županja Ada Colau je bila nekoč glasna nasprotnica prisilnih izselitev, želi biti še strožja. Mestna oblast je lani spletnima platformama Airbnb in HomeAway naložila 600.000 evrov kazni za oglaševanje nepremičnin, ki niso imele dovoljenja za oddajo v turistične namene. A pri španski podružnici Airbnb pravijo, da je stanovanjski problem obstajal že pred njihovim prihodom. »V Gotski četrti je trikrat več praznih nepremičnin, ki se ne oddajajo, kakor tistih, ki so na naši platformi,« poudarja vodja španskega Airbnb Andreu Castellano.
Cene v Barceloni, ki jo na leto obišče približno 30 milijonov turistov, pa dvigujejo tudi tuji kupci nepremičnin. Po besedah nepremičninskega agenta Sergia Leiva iz družbe MK Premium je kar polovica njihovih strank tujcev, ki v Barceloni iščejo drugo stanovanje – ali pa dobro naložbo.
In za tiste, ki še vztrajajo kljub rastočim cenam, je življenje daleč od mirnega zaradi gneče, hrupa in pomanjkanja običajnih trgovin. »Če te cene ne preženejo, te bo vsakodnevni pritisk,« pravi 27-letni Marti Cuso, ki edini izmed prijateljev iz otroštva še vztraja v Barceloni. In kakor opozarja Socorro Perez, strokovnjak na področju človeške geografije, je končni izid »mesto brez prebivalcev. Mesta se spreminjajo v skupke zabave in potrošnje – v turistični fast food.«