Cena vojne proti terorizmu

Begunska kriza, ki se ne umirja, lani pa je vsaj delno zajela tudi Slovenijo, priča, da se pri iskanju odgovora na vprašanje, kakšni so bili globalni učinki dogodkov, ki so se pripetili 11. septembra 2001, in odzivov na njih, veljalo zgledovati po nekdanjem kitajskem premieru Zhou Enlaiju. Ta je leta 1972 na vprašanje ameriškega predsednika Richarda Nixona, kaj meni o posledicah francoske revolucije iz leta 1789, odvrnil, da je še prezgodaj za odgovor.

Doktrino so občutili milijoni

Primerjava zgodovinske teže francoske revolucije in največjega terorističnega napada na ameriškem ozemlju je seveda pretirana, čeprav zlasti ameriški analitiki radi poudarjajo, kako po 11. septembru ni nič več tako kot prej. Z njimi bi se nedvomno strinjalo na milijone prebivalcev Afganistana, Iraka, Pakistana, Jemna, Somalije, Libije, Sirije itd., itd., ki so na lastni koži občutili novo ameriško doktrino »globalne vojne proti globalnemu terorizmu«, toda vprašanje je, ali se je ameriška zunanja politika po tem dogodku res bistveno spremenila in koliko so zgolj ameriški odzivi vplivali na razvoj dogajanja pri njih doma in po svetu.

Čeprav so bile napisane resne psihološke študije o vplivu tega terorističnega napada na kolektivno psiho prebivalstva, se vsakdanje življenje običajnega Američana po 11. septembru ni zares veliko spremenilo. Tega, da so jih začeli bolj nadzorovati, niti niso opazili. Tisti, ki potujejo, so se sprijaznili tudi s tem, da je precej bolj zoprno vkrcavanje na letala; nič čudnega, da so pred petimi leti v ameriški turistični industriji obdobje po tem dogodku označili za izgubljeno desetletje.

Vojna pomaga gospodarstvu

Tudi tega, da je treba za vse te protiteroristične vojne, ki so jih začeli v zadnjih petnajstih letih, plačati, se redki zavedajo. Ob deseti obletnici napada, ki je po ugotovitvah posebne kongresne komisije organizatorje stal največ pol milijona dolarjev, so na ameriški univerzi Brown izračunali, da so do leta 2011 samo za spopade v Afganistanu, Iraku in Pakistanu porabili najmanj 4400 milijard dolarjev, kar je približno polovica zneska, za katerega se je v tem času povečal ameriški nacionalni dolg.

A kakor je tik pred odhodom z oblasti povedal prejšnji ameriški predsednik in glavni ustvarjalec politike po 11. septembru George Bush mlajši, je vojna tudi dobra za gospodarstvo. Vojaška industrija mu je še vedno hvaležna, pod njegovo oblastjo pa se je razvil tudi pravi državno-zasebni obveščevalni industrijski kompleks, ki na leto požre okoli 70 milijard davkoplačevalskega denarja, vanj pa je bilo, kakor je razkril časnik Washington Post, že pred leti vključenih več kot 1200 državnih agencij in skoraj 2000 zasebnih »vohunskih« podjetij.

Visoka cena

A takšna je cena »globalne vojne proti globalnemu terorizmu«, doktrine, ki so jo v Washingtonu sprejeli zato, da lahko obračunajo z nekom, ne da bi mu napovedali vojno. To je najbrž najpomembnejša »novost« v zadnjih petnajstih letih, ki so jo najprej občutili nekdanji ameriški zavezniki v boju proti Sovjetski zvezi: afganistanski talibi.

Drugi na seznamu, tudi nekoč dober prijatelj ZDA, je bil iraški predsednik Sadam Husein. Tega so leta 2003 napadli na podlagi izmišljenih »dokazov« o iraškem orožju za množično uničevanje, da bi vojno proti Iraku lažje prodali javnosti, pa so mu podtaknili še sodelovanje z njegovimi dejanskimi sovražniki, teroristično organizacijo Al Kaida, ki je bila načrtovala in izvedla teroristične napade na ZDA. Njenega šefa Osamo bin Ladna so po skoraj desetih letih le našli in izvensodno likvidirali v Pakistanu, toda njegove zamisli zdaj še bolj radikalno uresničuje organizacija, ki jo je ameriška protiteroristična evforija na Bližnjem vzhodu šele spočela: Islamska država.

Madež na ugledu ZDA

Po napadih pred 15 leti je bil svet sprva solidaren z Američani, a njihov način obračunavanja z nasprotniki je kmalu izzval ogorčenje tudi med zaveznicami. Civilizirana svetovna javnost ni bila zgrožena le zaradi obstoja, temveč zlasti zaradi ameriškega javnega zagovarjanja in upravičevanja zapiranja domnevnih teroristov, ki nekateri že od vsega začetka brez kakršne koli pravne zaščite in pravice do sodnega postopka ždijo v koncentracijskem taborišču v kubanskem zalivu Guantanamo.

Največji madež za ugled ZDA pa je bilo vsekakor razkritje, da so ameriški vohuni v skrivnih zaporih z nadziranim utapljanjem mučili pripornike. Te »posebne« zasliševalske metode je sicer Bushev naslednik Barack Obama odpravil, toda njegovi predhodniki, ki so jih odobrili, jih še vedno zagovarjajo, za te mednarodne zločine proti človeštvu pa doslej ni še nihče odgovarjal. Obama je napovedal tudi, da bo zaprl Guantamo, a mu obljube ni uspelo izpolniti, temveč je do popolnosti razvil mednarodnopravno enako sporno iztrebljanje državnih sovražnikov z brezpilotnimi letali.

Varnost zaveznic

V Washingtonu pravijo, da so zaradi protiterorističnih ukrepov Združene države Amerike zdaj bolj varne. Težko bi bili enakega mnenja v njihovih zaveznicah na stari celini, ki so kljub morebitnim začetnim negodovanjem na koncu vedno podprle solistične vojaške podvige Američanov. Teroristični napadi v Španiji, Veliki Britaniji ali Franciji so se začeli šele po tem, ko so se te države priključile ameriški globalni vojni proti globalnemu terorizmu.

Druga od posledic, ki se jih zahodne vlade niso zavedale, ko so slepo podpirale to doktrino, je ogromno število beguncev, ki jih je to obračunavanje s teroristi in terorističnimi »režimi« pregnalo z njihovih domov. Če že niso zbežali pred samo »globalno vojno proti globalnemu terorizmu«, so morali pobegniti pred teroristi, ki jih je ta vojna ustvarila.