Celovški zobar Malgašem popravi zobe za tri cente

Na različnih internetnih straneh lahko preberemo, da je Madagaskar četrti največji otok na svetu, da ima prečudovito 5000 kilometrov dolgo peščeno obalo, zelo raznoliko floro in favno, da je perla Indijskega oceana ipd. Piše pa tudi, da je to dežela različnih obrazov in enega izmed teh, ki se imenuje revščina, je pred osmimi leti spoznal tudi celovški zobozdravnik dr. Michael Weber. »Leta 2004 je rektor Kopeinig v mojo ordinacijo pripeljal misijonarja argentinsko-slovenskega rodu Pedra Opeko. Ta mi je govoril o tamkajšnjih razmerah, o skromno opremljenih ambulantah, revščini. V meni se je takoj prebudila želja, da bi tudi sam pomagal. Tako sem še isto leto prvič obiskal Madagaskar in tam ostal pet tednov. Čeprav sem bil na revščino tako rekoč pripravljen, je bila realnost kljub temu šokantna. Takšne revščine še nisem videl, presenetilo pa me je to, da so bili ljudje povsod in vedno veseli. Že prvič sem zaslutil, da bo to moj življenjski projekt.«

10.000 
zobnih ščetk

Tako se je za Michaela Webra in njegovo družino začel projekt Madagaskar. »Zelo dobro je bilo, da so bili že od začetka zraven tudi otroci. Pomembno je, da vedo, da obstaja tudi druga stran sveta. Pri nas so pač padli na z maslom namazano stran.« Michael je Madagaskar obiskal sedemkrat, nikoli pa ni prišel praznih rok. S sabo prinese zobnotehnični material, instrumente, denar, včasih tudi stol, ki stane pravo malo premoženje. »Enkrat sem s sabo prinesel 10.000 zobnih ščetk in zobnih past.« Ker o higieni in preventivi otočani ne vedo dosti, Weber ščetk ni enostavno razdelil, ampak je o pravilni uporabi najprej seznanil učitelje, ki poučujejo v misijonarskem projektu Pedra Opeke v od glavnega mesta le nekaj kilometrov oddaljenem naselju Akamasoa, ti pa so znanje prenesli na učence. V tem predmestju živi okoli 40.000 prebivalcev, njihove zobozdravstvene probleme pa je do lanskega leta reševala le ena zobozdravnica. Samo za primerjavo naj povem, da je v Avstriji en zobozdravnik na 300 ljudi. »Ljudje imajo zaradi žvečenja sladkornega trsa še dodatno pokvarjene zobe. Če bi hotel vse temeljito popraviti, bi za enega pacienta porabil cel dan. Tako se osredotočam predvsem na odstranjevanje bolečin in na preventivo.« Ko je, kot pravi sam, za silo uredil zadeve v Akamasoaju – zobozdravnica je leta 2007 končno dobila nov sodoben stol –, se je odpravil na jug, kjer ljudje prebivajo v lesenih kočah brez vode in elektrike, edine zidane hiše pa pripadajo misijonarjem. Slednji so za Michela pomembni predvsem zaradi jezika, saj je malgaščina precej težka. Ko je prvič potoval na jug, je bil nad naravo zelo razočaran, saj je pričakoval pragozd, namesto tega pa je doživel skoraj 300 kilometrov puščave in skoraj neprevozne ceste. Neprestano sekanje, ki je skoraj edini način preživetja, in nepogozdovanje že puščata posledice, ki bodo otočane pripeljale v še večjo revščino. Otok ima le še štiri odstotke nekdanjega pragozda in ob več kot pol milijona kvadratnih kilometrih površine le pet odstotkov obdelovalne zemlje. Turizma zaradi pomanjkanja infrastrukture skoraj ni, razen na vzhodni obali, vsekakor pa ne v obliki, ki jo poznamo pri nas.

Obisk po tri cente

V Manantenini je Michael Weber postavil mobilni zobozdravniški stol, ki je po zaslugi slovenskih študentov tudi dobro zaživel. Študenti se v sklopu obvezne prakse s tropsko medicino ukvarjajo skozi vse leto. Četudi gre za dobrodelni projekt, popravilo zob ni povsem zastonj, vsak obisk stane do tri cente (delavec v kamnolomu na dan zasluži 5 evrov). Michael se je od dolgoletnega misijonarja Opeke naučil, da to, kar je zastonj, po eni strani ni nič vredno, simbolično plačilo pa ljudem vrača dostojanstvo. Svoj osmi obisk celovški zobozdravnik načrtuje naslednje leto, ko naj bi s sabo prinesel nov zobozdravniški stol. Zato bo treba zbrati okoli 20.000 evrov, kar pa je iz dneva v dan težje. »Kriza se čuti tudi pri mojem projektu,« pravi Weber, ki denar zbira na različne načine – s prostovoljnimi prispevki, predavanji, dvakrat je nekaj denarja prispevala zobozdravniška zbornica in enkrat deželna vlada, leta 2007 pa so organizirali dobrodelni koncert, pri katerem je sodelovala tudi njegova svakinja, svetovno znana mezzosopranistka Bernarda Fink. Malo za šalo in malo zares Michael pravi: »Zdaj bi bil čas, da mi pomaga še enkrat. Ni treba, da gre vsak na Madagaskar, pomembni so tudi denarni prispevki.«