VESOLJE

Če bi nas asteroid zadel, bi šla Zemlja s tečajev

Objavljeno 05. junij 2013 22.46 | Posodobljeno 05. junij 2013 22.46 | Piše: A. G.

V petek je mimo Zemlje letel asteroid, dolg 2,5 km in širok 600 metrov.

Kot pove njegovo ime, so asteroid 1998 QE2 odkrili še v prejšnjem tisočletju, leta 1998, v naslednjih dveh stoletjih naj se nam ne bi več tako približal. In dobro je tako, v nasprotju s februarskim 2012 DA14 (meril je vsega 50 metrov), ki je letel precej bližje, in s 15-metrskim meteoritom, ki je naredil veliko škode in poškodoval več kot 1200 ljudi, ko je v Rusiji zgrmel nad Uralom, nam je tokrat mahal pravi orjak. Dolg je namreč poltretji kilometer, širok pa kakšnih 600 metrov. Najverjetneje bi ob trku vrgel nesrečno Zemljo s tečajev, znanstvenike pa je presenetil s svojim spremljevalcem, skozi vesolje namreč drvi z naravnim satelitom, pravcato luno. Nepričakovano so jo odkrili, tik preden je v petek ob 22.59 po srednjeevropskem poletnem času zdrvel mimo nas, so sporočili iz ameriškega vesoljskega središča Cape Canaveral na Floridi.

Jasni posnetki majhne lune

Tokrat res ni obstajala nevarnost trka, saj je asteroid mimo nas odbrzel v oddaljenosti kakšnih šest milijonov kilometrov, torej petnajstkrat dlje kot naša Luna. Za zvezdoslovce in druge opazovalce neba je bil mimohod orjaka pravi spektakel. Posvetili so se mu z vso razpoložljivo tehniko, znanjem in možnostmi. Še posebno so bili na trnih v kalifornijskem observatoriju Goldstone, kjer so šele v četrtek zvečer z radioteleskopom odkrili, da ima orjaški asteroid še spremljevalca z dobrega pol kilometra premera. In kmalu so zakrožili prvi Nasini posnetki, ki jasno kažejo majhno luno. Na doslej objavljenih fotografijah sicer ni jasno razvidna oblika asteroida, saj je očiten le njegov del. Posnetki so nastali s pomočjo radijskih valov, ki jih z velikimi antenami pošiljamo v vesolje proti asteroidu in se od tam vračajo. Dajejo podatke o obliki, ne pa o točnem videzu. Pri asteroidu z luno gre v bistvu za dvojni asteroid, kako spremljevalec nastane (morda s trki), ni povsem jasno, po novih dognanjih naj bi imelo spremljevalce kar okoli 15 odstotkov velikih asteroidov.

Vsaj milijon jih je

Njuno pot so budno spremljali tudi astronomi in raziskovalci teleskopa Arecibo v Portoriku, kjer so naredili tudi najlepše optične posnetke in simulacije tako velike ločljivosti, da lahko podrobneje ugotavljajo značilnosti in posebnosti njegove površine. Na osnovi velikosti, oblike in vrtenja okoli lastne osi lahko znanstveniki ugibajo tudi o njegovem izvoru. Nasini strokovnjaki so gmoto materije odkrili leta 1998 kot enega od zadnjih velikih asteroidov v neposrednem Zemljinem vesoljskem okolju. V 98 odstotkih doslej registriranih velikanov je tako zbranih kar 9500 vesoljskih gmot ali izstrelkov. Manjših, a vseeno nevarnih teles s premerom 50 metrov, ki lahko prečkajo Zemljino krožnico, pa naj bi bilo po znanstvenih ocenah vsaj milijon. Astronom Lance Benner iz Pasadene je pojasnil, da so prvi posnetki na površini razkrili nenavadne predele, ki so jih poimenovali temne doline. Ugibajo, da gre za skrivnostne jame oziroma globoke razpoke.

Deli s prijatelji