Hanif Mohamadi je svoje dneve v domačem Afganistanu preživljal v družbi drobnice, ko so mu talibani ubili starše in ga prisilili k begu iz domovine. Zdaj 17-letnik na Švedskem čaka na politično zatočišče in počne, kar zna najbolje: pase koze. V supergah, kavbojkah in s svetlo rjavo majico podobno kot drugi najstniki redno preverja svoj pametni telefon, medtem ko spremlja čredico po zelenih pašnikih Lidinga, otočka v stockholmskem arhipelagu.
»V Afganistanu smo imeli veliko koz in ovc. Ko sem prišel na Švedsko, sem se želel naučiti jezika in pomagati,« skromno pove črnolasi mladenič. Na Švedskem zdaj že poldrugo leto čaka na azil. Doma, v afganistanski provinci Helmand, so mu skrajneži ubili očeta, ker se jim ni hotel pridružiti. Na Švedsko mu je pomagal pobegniti stric. »V Afganistanu je bilo življenje res težko, ker sem izgubil starše, družino,« s solzami v očeh pove Hanif. »Lansko poletje sem prejel klic, da so talibani ubili še mojega strica.« Hanif je med kozami v Lidingu zdaj daleč od nasilja v svoji stari domovini. Kadar koli ima kaj časa po šoli, se odpravi past ovce.
Integracija s pomočjo koz
Henrik Ponten je predsednik združenja Get2Gether, kar v angleščini pomeni stopimo skupaj, hkrati pa gre za besedno igro, saj get v švedščini pomeni koza. S pomočjo prostovoljcev in prosilcev za azil se združenje trudi ohraniti avtohtono pasmo koz, katerih mleko potrebujejo v lokalni mlekarni za izdelavo sira. »Fantje tako vstopijo v našo družbo in navežejo stike,« pojasni Ponten. Paša koz jim pomaga pri integraciji v švedsko družbo. »Fantje obvladajo svoj posel, saj so to počeli že doma. Še pomembneje pa je, da s svojim delom ohranjajo švedsko dediščino.«
Med mladoletnimi prosilci za zatočišče, ki so na Švedsko prišli brez spremstva odraslih sorodnikov, je največ prav Afganistancev. Proces pridobivanja azila traja tudi več kot eno leto, pri čemer ga odobrijo večini mladoletnih Afganistancev. Lani je švedski urad za priseljevanje prejel okoli 1600 prošenj za azil za mladoletne Afganistance: 500 vlog so zavrnili, saj so na podlagi varnostnih ocen ugotovili, da nekatera območja v Afganistanu niso tako nevarna kot druga.
Obljubljena dežela
Petnajstletni prosilec za azil Mohamad Ali Mohamadi je na Švedsko prišel iz afganistanske province Majdan Vardak, ki velja za talibansko ozemlje. »Pobegnil sem, ker je bilo veliko spopadov. Če bi ostal tam, bi me ubili,« pravi Mohamad. Na Švedskem je zdaj že 18 mesecev, in medtem ko čaka, ali mu bodo oblasti dovolile ostati, tudi on pase koze. »Vem, kako je treba skrbeti za koze, saj sem bil veliko z njimi,« se zareži petnajstletnik, obkrožen z meketajočimi živalmi.
Švedska, ki je leta 2015 sprejela največ beguncev na število prebivalcev v Evropi, je priljubljen cilj mladih migrantov, saj ponuja brezplačno zdravstvo in izobrazbo. Hanif Mohamadi, ki v Afganistanu sploh ni hodil v šolo, pravi, da bi se rad še naprej učil. »A ne vem, ali mi bodo dovolili ostati,« pripomni.
