Bosanski Rom, 
ki je postal politik

Pred petimi leti ga v lokalu niso hoteli postreči zaradi njegovega izvora, a gasilec Redžo Seferović se ni dal in je na letošnjih lokalnih volitvah v Zavidovićih postal prvi predsednik občinskega sveta v Bosni in Hercegovini. »Oktobrske lokalne volitve so zgodovinskega pomena,« je prepričan Predrag Praštalo, vodja bosanske veje Evropskega gibanja, nevladne organizacije, ki promovira evropske vrednote.

A pot do enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja je še dolga, kar je dokazala tudi nedavna otvoritvena seja občinskega sveta. Ker Seferović nima političnih izkušenj, ga je skozi protokole in procedure vodila občinska uslužbenka, kar je že med sejo sprožilo posmeh, posnetek seje pa se je pozneje znašel tudi na spletu. »To me je prizadelo,« je novinarjem tiskovne agencije AFP zaupal Seferović. »A v življenju sem se naučil prenašati takšne izzive.«

Diskriminacija ostaja

V 3,5-milijonski Bosni živi od 50.000 do 75.000 pripadnikov romske skupnosti. Organizacija za človekove pravice Human Rights Watch je v letošnjem poročilu o BiH zapisala, da »Romi ostajajo najranljivejša etnična skupina v državi, izpostavljena diskriminaciji pri zaposlovanju, izobraževanju in političnem predstavništvu«. Evropsko sodišče za človekove pravice pa je že leta 2009 obsodilo Bosno zaradi »diskriminacijske ustave«, v kateri je sedež v tričlanskem predsedstvu rezerviran za Hrvate, Muslimane in Srbe; to se še vedno ni spremenilo.

Redžo je diskriminacijo redno doživljal na lastni koži, najbolj pa mu je v spominu ostal dogodek iz leta 2011, ko je s tremi bratranci prišel v lokalni kafič, kjer pa ga natakar ni hotel postreči, češ da »za Cigane ni ne vstopa ne pijače«. Redžo je poklical policijo, ki pa je prišla tričetrt ure po klicu, pa čeprav je policijska postaja le 70 metrov od lokala – in še tedaj so policisti mislili, da Romi povzročajo težave. Redžo je vložil tožbo, a zgodba še ni dobila sodnega epiloga.

Težko življenje

V Zavidovićih je diskriminacija nekaj vsakdanjega in življenjske razmere prav nič ne pripomorejo k temu, da bi se kaj spremenilo. V mestecu s 36.000 prebivalci je brezposelnost 67-odstotna, pravi župan Hašim Mujanović. Najrevnejši so mestni Romi (teh je okoli 750), ki živijo popolnoma ločeno od preostalih meščanov. V naselju, kjer živi Redžo Seferović, se otroci v razcapanih oblačilih igrajo med starim železom in majhnimi, zdelanimi hišami, med katerimi je precej lesenih barak. »Tričetrt Romov v Zavidovićih nima zdravstvenega zavarovanja, v šolo pa hodi le 28 otrok, potem ko jih je leta 2011 še 127. Ljudje preprosto nimajo denarja za učbenike in zvezke,« pravi Seferović. Sam izstopa od žalostnega povprečja, saj je poklicni gasilec, medtem ko med bosanskimi Romi vlada kar 95-odstotna brezposelnost.

»Svojim Romom vedno pravim, da je rešitev v izobrazbi,« pravi Redžo Seferović, ki je po služenju vojaškega roka v JLA leta 1988 vstopil v gasilske vrste. Med vojno v BiH se je boril na strani Muslimanov. Redžo priznava, da se je šele v JLA naučil zavezati kravato: »A vedel sem, da mi bo nekega dne to prišlo prav.« Njegov sosed Šaban Bajrić, ki se je pred kratkim vrnil iz Nemčije, kjer so njegovi družini zavrnili prošnjo za azil, pravi: »Redžo je dober človek. Glasovali smo zanj, da bi mu dali priložnost, da nam najde službo.« Drugi sosed Meho Jusić pa trpko dodaja: »A samo on nam ne more pomagati. Star sem 60 let in ne morem ne delati ne iti v pokoj. Ne morem iti k zdravniku, ker nisem zavarovan. Tudi moja vnukinja ni, ker so njeni starši brez službe. In kako naj jo pošljejo v šolo, če nimajo denarja?«