Ko enkrat stopiš na Lošinj, se tja vedno rad vračaš, pravijo. Vendar se lahko zgodi, da že kmalu ne bo več tako. Doživlja namreč veliko in hitro preobrazbo. Spreminja se iz naravnega in prvobitnega, ravno prav urejenega in hkrati divjega, v betonski in po željah petičnežev splaniran otok. Značilni borovci, zaradi katerih je morska sapica tam še bolj zdravilna, se umikajo novim gradnjam, skalnate plaže se prelivajo z betonom. Marine se širijo, ob kristalno čistem morju gradijo vodne parke, sprehajališča, plaže, nastajajo wellnesi …
Lošinj postaja otok za bogate in vsakomur je povsem jasno, da nikoli več ne bo takšen, kot je bil nekoč in kakršnega imamo radi Slovenci. Bo na njem za nas sploh še ostalo kaj prostora?
Pred leti so ga pokupili Rusi, in sicer so privatizirali turistično podjetje Jadranka, ki je imelo v lasti trgovine in turistične objekte. Napovedujejo, da imajo na tem hrvaškem otoku velike načrte, v zadnjih 10 letih so v turistični razvoj Lošinja vložili že okoli 170 milijonov evrov, nov ciklus investicij pa je vreden še 250 milijonov evrov.
Pravkar so upihnili prvo svečko v vodnem parku v Čikatu, začenjajo se prva dela za gradnjo golfišča na Punta Križi. Zemljišče v bližini zelo priljubljenega naturističnega kampa so kupili od Cerkve, na njem načrtujejo dva terena s po 18 luknjami. Pri tem seveda ne pozabijo poudariti, da gre za ekogolf, kar pomeni, da ne bo ogrožal rastlinstva in živali.
Velik zalogaj bo tudi obnova lošinjskega letališča. Ta se pravkar začenja. Do zdaj so na njem lahko pristajale le cessne in manjša plovila, po prenovi pa bodo lahko tudi potniška letala do 180 potnikov, kot je na primer boeing 747, saj bo letalska pista podaljšana na skoraj dva kilometra.
Seveda so za nas, Slovence, vsi ti podatki precej nepomembni, saj se na morje ne vozimo z letali, ne igramo veliko golfa, nimamo pregrešno dragih jaht in si težko privoščimo razkošne hotele in ležalnike na plažah. A vseeno Lošinj množično oblegamo. Pretekli konec tedna, ki ga je zaznamovala gneča na hrvaških in slovenskih cestah, je pot z Lošinja do Ljubljane lahko trajala kar krepkih osem ur. Med Brestovo in Porozino je vozil samo en trajekt, saj so drugega morali poslati na pomoč v Dalmacijo, kjer se jim je edini pokvaril.
Slovenci se raje gremo sindikalni in avtokamp turizem in za to je, hvala hrvaški obali, še vedno obilo možnosti. Namesto urejenih hotelskih plaž, na katere je možno vstopiti s čipirano zapestnico, raje iščemo svoje divje skalnate zalivčke in namesto pregrešno drage večerje smo čisto zadovoljni z na domačem žaru spečenimi ribami, ki smo jih kupili v odlično založeni lošinjski ribarnici. Le vsako leto znova se sprašujemo, do kdaj bo še tako in kdaj se bo Lošinj vendarle spremenil v brezosebni kup betona.
Da ne pozabimo, ima pa svojega zvezdnika, ki je dostopen vsakomur. Ime mu je Apoksiomen in je svetovna muzealska senzacija. Gre za kip grškega atleta, ki so ga pred nekaj leti našli v bližini Lošinja, od letos pa ga lahko občudujete v z velikim pompom odprtem muzeju Apoksiomena v Malem Lošinju.
